Ne kadim, a vedno vžgem.

Poneumljene izpovedi blondinke

InstagraMam

11.05.2014

Baje skoraj nihče več ne bere. Še tisti, ki pa kaj preberejo, pa zahtevajo kratek, a vsebinsko poln stavek. Po možnosti na Twitterju in z omejitvijo 140 znakov, če se le da. Tako, kot sem se presenetljivo dolgo upirala pritiskom družabno/socialno/digitalno usmerjenih ekstremistov, ki so me z vso silo rinili na Facebook, tako sem se tudi precej dolgo upirala pritiskom vizualno/heshtagersko usmerjenih Instagram uporabnikov. Vse do četrtka.

Saj ne, da ne škljocam fotke mimogrede, za vsako bedarijo in skoraj povsod. Samo delim jih pa ne kar tako. A vendar sem s pomočjo digitalno usmerjene družbe sprejela odločitev, da je čas, da kakšno od njih pripopam na Instagram. Itak me nadzorujejo prostozidarji, iluminati, CIA, spletni cookiji, Google Ads-i in Facebook. Sedaj me bo pa še Instagram. Big deal.

Kaj se od mene kot aktivnega uporabnika sedaj pričakuje?

  • Nogice slikane s ptičje perspektive. V udobnem naslonjaču, na travi, na plaži, na lepi ulici in po možnosti s Starbucks/Costa/OstaloNesramnoDrago embalažo v roki.
  • Zajtrk. Skleda muslija s svežim sadjem, popolno kombinacijo jagod, borovnic, ananasa, banane in avokada ter jogurt z 1,2% maščobe. In seveda s pripisom #nomnom.
  • Kosilo. Šest brokolijev in pet centimetrov dolg piščančji zrezek. S pripisom #healthy.
  • Nov par čevljev na skrbno izbrani podlagi. Ali pa še raje na škatli, v kateri so bili zapakirani.
  • Domače zvernice v najbolj neobičajnih pozah in oblečene v kostume drugih živali. Ker pes ni samo pes, ampak tudi jelen, zajček, morski pes in pikaču.
  • Šopek sveže kupljenih rož s tržnice, a na domači kuhinjski mizi. Z ujemajočim prtom.
  • Fotka mene in vseh (ne ravno poznanih) osebkov stiskajoč se v najmanjši možni kuhinji s pripisom #crazy #houseparty.
  • Outfit dneva. Ker želim vsem pokazat novo majčko!
  • Dih jemajoče lokacije, kjer se gibam kot turist. In jih ne bi obiskala, če ne bi hotela izjemne fotke za na Instagram.
  • Sveže nalakirani in posebej popedenani nohtki, ki držijo ujemajoč se lak za nohte.
  • Fotografija najbolj striktnega prijatelja v povsem neumni kapi, za katero porabim 15 minut prepričevanja, da jo končno natakne.
  • Suši.
  • Najbolj kliše fotografija zaljubljenega para, ki kar plava v sončnem zahodu.
  • Vstopnice za kino /klub/otvoritev. Ker moje družabno življenje cveti.
  • Fotografija mojega imena zapisanega v pesku na plaži. Ki sem ga morala napisat vsaj 7x, preden sem škljocnila fotko, saj mi ga je morska voda konstantno izpirala.
  • Selfie. Na katerem bom po vseh filtrih izgledala precej boljše, kot običajno.
  • Selfie v ogledalu. Umazanem, če se le da.

Blog bo šel tako malo na stran, ker so časi taki, da slike povedo več kot tisoč besed. Sicer bom verjetno porabila kar nekaj časa, da mi bo vse to uspelo pofotkat, ampak ker se načeloma vsega lotim 100-odstotno, potem bo tudi zgornji seznam mala malca #omnomnom.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Aktualni dogodki & problemi | 15 komentarjev

Zaposljiva.

25.04.2014

Saj bi citirala Konfucija, ki je izjavil, naj si človek izbere službo v kateri bo užival in mu tako nikoli več v življenju ne bo treba delati, pa to ne bi bilo na nivoju moje intelektualnosti. Zato bom navajala mojega najljubšega komedianta Tima Michina: »Veselje je kot orgazem – če o njem razmišljaš predolgo, potem ga ne bo. Zaposlite sami sebe in stremite k temu, da osrečite druge. Veselje pa bo prišlo kot stranski učinek pri zdravilih.«

Tim ima prav, Konfucija pa končno razumem. Priiidna! Ko tako trenutno sedim v velikem udobnem rdečem naslonjaču in mi na steni družbo dela pikado, na levi namizni nogomet ter temu prostoru namesto gostilna, lahko rečem pisarna … potem z veseljem ugotovim, da sem na pravem mestu. Tam, kjer letijo ideje (ali pa jih rinemo drug iz drugega), kjer se dogajajo neumnosti (in te so na dnevnem meniju), občasna nesoglasja (na tedenskem meniju)1, kjer se naročniki delijo na zelo priljubljene in zelo osvražene ter kjer polovico delovnega časa poslušam ali zadržujem smeh. Roko na srce, ljudje tukaj priljubljeno izjavo ustanovitelja Ogilvyja, da najboljše ideje izhajajo iz šal, jemljejo nadvse resno.

Sedim na vlakcu smrti – vem, izredna primerjava, navdušenje ostaja, pričakovanja so visoka, padci globoki, vmes pa smeh in občasni kriki. Generalno gledano, največkrat si pojem ‘Življenje je lepo’. Delo pa je še vedno delo. Včasih sem uporabna in na trenutke služim kot primer velike napake, iz katere se lahko veliko naučimo. Dela pa se veliko in kot je navada, precej več kot osem ur na dan. A vendar je kreativno okolje prijetnih norcev točno to, kar me je potegnilo vase s tako močjo, da se v njem počutim bolj domače, kot doma. Največja kreativna sila je še vedno rok oddaje, ampak se ne dam – če se soimenjakinja Kevc lahko dere “Zmorem”, se bom pa še jaz.

Ja, to je moje trenutno delovno mesto, ki mi mimogrede ni padlo z neba, se mi srečno “posralo” ali pa bi ga dobila zaradi pravega DNKja. Očitno se je  vztrajnost v kombinaciji z redno slišanim sovražnim govorom v stilu »FDV-jevci itak ne boste zaposljivi«, v mojem primeru več kot izplačala.

  1. Imamo celo posebno leseno omaro, ki se ji reče Spovednica. V njej tiči  vsaj sto let star tiskalni stroj, s pomočjo katerega lahko anonimno izraziš svoje frustracije, s katerimi se soočaš na delovnem mestu. Ob tem si olajšaš svojo dušo in jih na koncu meseca pustiš v branje nadrejenim bogovom, da lahko ugotovijo, kaj se da izboljšati. Učite se bodoči direktorji, učite! []
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod "Just move me, dude." | 6 komentarjev

Napačne odločitve tvorijo dobre zgodbe

13.04.2014

Baje.

Tujejezični prijatelji so mi namignili, da se obnašam kot betežna stara gospa, saj v zadnjem času konstanto premlevam, kako hitro se staramo, s kakšno hitrostjo leti čas, poleg tega najedam, da imam dela čez glavo (ker ga imam res) in v trgovini kupujem samo tisto, kar je znižano (ker sem drugače mnenja, da so me grdo nategnili). Očitno gre tu že za globoko pontranjeno češko mentaliteto. Zato sem ugotovila, da ljudem, ki se me drznejo oblagati z napačnimi primerjavami klubujem le tako, da grem v soboto zvečer po dolgem času končno spet malo ven. Kaj pomeni po dolgem času? Po štirih mesecih. Kar je za osebo na Erasmus izmenjavi zagotovo že skoraj rekord. Sploh, če je poleg tega ob vsem tem vedno trezna.

Ker kot stara in betežna gospa v sezoni lepega vremena sovražim vse turiste, ki so začeli mrgoleti po ulicah, seveda nisem želela v najbolj oblegane klube. Tako sem se pri žurersko izkušenih sodelavcih pozanimala, kam se mi najbolj splača, z zagotovilom, da če nisem domačin, potem tega skrivnostnega prostora ne bom nikoli našla. Pa sem ga … In to v roku dobre ure, ha!

Po prvem pivu (ja, postala sem stara in betežna alkoholičarka), sem se v navdušenju, da sem klub res našla, končo sprostila in ugotovila, da sem cele štiri mesece zamujala gruče prepotenih teles v srajčkah, ki ali:

  • čakajo, da se jim skrivnostno (ter ne iz navade) nasmehneš in potem pristopijo, ker domnevajo, da te bodo v preostanku večera lahko odpeljali domov,
  • te polijejo z rdečim vinom po beli majici in nato napizdijo, ker je bil ta kozarec vina baje res drag,
  • se držijo kot purmani, ker porabljena steklenička parfuma prekrije njihov naravni vonj in imajo na svoji lepi srajčk krokodilčka ali jahača na konju; kar pomeni, da so celi kavboji,
  • te grdo gledajo, ker se imaš začuda bolj fajn, ko brez ekstazija hiperaktivno skačeš po plesišču.

Na koncu sem ugotovila, da sem bila na napačnem mestu in da verjetno nobeno žurersko mesto ne bo nikoli več pravo, če to ne bo v družbi pravih prijateljev.1 Kar je, poleg tega, da sem na tleh našla 200 kron in si pokrila pijačo, če pogledam s svetle strani, ena izmed boljših ugotovitev. Sploh če si polit, zasmrajen in ob štirih zjutraj na tramu, čigar voznik te 40 minut vozi v napačno smer, čeprav načeloma živiš zgolj sedem minut iz centra.

In če napačne odločitve tvorijo dobre zgodbe, potem je ta klasična basen, v kateri sem glavni osel (v šesetič na ledu) zopet jaz.

  1. ki jih takozelozelo pogrešam – še posebej tisto lepotičko, ki je večja od neba, zadnje čase precej bolna in še vedno ok, čeprav se je danes spet postaralaTo leto bo tvoje, V.! (: []
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se, Idiotizem | 11 komentarjev

Oglasotvornica

23.03.2014

Po neosebnem pregovarjanju preko mailov, nekaj še bolj neosebnih priponkah in virtualnih podpisih, mi je uspela prijava diplomskega dela. Pa še ta je bila daleč od osebne in izvedena s pomočjo pridnih palčkov v Sloveniji, ki mi rešujejo v tujini sedečo rit. Sedaj pa sem uradno začela z odštevanjem dni do takrat, ko bom dejansko diplomirala.

Po več kot treh letih in pol študija, kar nekaj izpeljanih projektih in občasnih zaposlitvah, babici še vedno ne znam jasno povedati, kaj študiram in s čim naj bi se poklicno ukvarjala. Komunikologija ji ne pove prav dosti. Tržno komuniciranje se zdi sila komplicirana beseda zveza za visoko intelektualne osebke. Odnose z javnostmi sem ji nekoč želela približati skozi Mariota in podobne izredno pomembne medijske osebnosti RTV-ja, a dlje kot do Dese Muck na žalost nisva prišli …

Torej, če ji zadeve zelo posplošim, potem ji povem, da študiram reklame. Hkrati mi ob besedi reklama postane malce slabo, ker so me na faksu naučili, da reklama nikakor ni primeren izraz za oglas. Tako se začneva premikati v smer reklam in ugotavljanja, zakaj vraga bi človek delal reklame, če jih tako ali tako (razen redkih čudnih posameznikov, kot sem jaz) nihče ne mara. Kmečka pamet, ki jo mimogrede visoko cenim, v trenutku zadene žebljico na glavico. In to z najtežjim kladivom. Nato se začnejo vrstiti klasična vprašanja kot so »Aha, pol delaš reklame?«. Sledi obrazložitev, da oglasov ne snemam, produciram in posojam glasov, ampak da prispevam ideje, kako narediti oglas zanimiv in na koncu izdelek prodati vsem, ki so ‘nasedli’. Ker jo v tej obrazložitvi, pri njeni stopnji pozornosti hitro izgubim, se pojavi naslednje (za preživetje nadvse pomembno) vprašanje: »Pa je to delanje reklam dobro plačano?«. Jah, ne bi ga ravno primerjala s plačo odvetnikov ali zdravnikov, ampak preživela menda bom nekako. Enkrat. Ko bom plačana. Redno.

Ko tako sediva pred prižganim TV sprejemnikom v dnevni sobi in lahko že vidim, kako se ji nad glavo prižge navidezna žarnica ter babica iztegne svoj kazalec proti ekranu, kjer se ravno predvaja najbolj tipična reklama za Calgonit … takrat sledi njena zadnja, a nadvse pomembna ugotovitev: »Ahaaa, pol delaš tole!«. V tem primeru mi tako enostavno ne ostane nič drugega, kot da sklonim glavo, rahlo osramočeno prikimam in ugotovim, da bom v njenih očeh raje igrala vlogo v bližnji prihodnosti diplomirane vnukinje, kot pa oglasotvornice, ki dela reklame za Calognit.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Aktualni dogodki & problemi | 11 komentarjev

Skupaj.

2.03.2014

Pred dobrim tednom, ko sem bila sama pri sebi še zadeta od življenja, navdušena nad razpletom dogodkov in neskončno zadovoljna, ker se je po mojem mnenju zopet začelo odvijati v tako želeno smer, sem bila opomnjena, da nič ne traja večno. Novice, ki so se vrstile in so vse po vrsti prihajale iz moje rodne državice, so bile daleč od vzpodbudnih…

700-kilometrsko razdaljo je moja wi-fi povezava odlično vzdrževala. Po enem tednu rednih Skypov, Viber telefonskih pogovorov, WhatsApp sporočilc in Facebook opomnikov, sem bila ta teden s Slovenijo povezana bolj, kot kadarkoli do sedaj. In ko tako sedim pred zaslonom in delim virtualne objeme, si še vedno želim, da bi jih lahko delila v fizični obliki. Vendar pa je 700 km še vedno 700 km in čeprav se mi vse skupaj zdi tako zelo blizu, še vedno vem, da sedaj nisem tam, kjer bi hotela bit.1

Ja, ob vsem tem je tudi moja stopnja sarkazma dosegla mejo, kjer sama pri sebi ugotavljam, a se hecam ali ne. Vem pa, da so zadeve resne in daleč od enostavnih. Nekdo je nekoč dejal, da te v življenju najbolj definirata dve stvari: potrpežljivost, ko nimaš ničesar in tvoj odnos, ko imaš vse. S čedalje večjo hitrostjo tako tudi moji najljubši trenutno izgubljajo materialno, svoj ponos, svoja merila, svoje trde živce in posledično svoje zdravje. Z njimi jokam navznoter in navzven, skupaj si postavljamo standardna vprašanja »Zakaj ravno jaz?« in drug drugemu govorimo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Jamramo, a se hkrati ne vdajamo v usodo, ampak iščemo rešitve.

Hkrati pa smo končno pokazali tisto, za kar sem mislila, da se je že skoraj izgubilo. Čut do sočloveka. Končno opažam, da se povezujejo tisti, ki so se že skoraj izgubili. Vsi tisti, ki so se za nekaj časa zaprli vase, uživali na družbeno ustvarjenih »lovorikah«, kvazi dosežkih in pozabljali na ljudi, ki so jim nekaj pomenili. Končno, našli so prostor za družino in prijatelje. Začeli smo se pogovarjati. To pa me dela tako zelo ponosno, da tukaj hkrati jokam od žalosti in sreče. In če nič ne traja večno, potem tudi katastrofalno obdobje ne bo. Mogoče pa na svoj način prihaja do konca sveta, ki ga smo ga poznali do sedaj in je to samo zelo težak opomnik, da smo stvari očitno delali narobe. Zato jih bomo počasi, a končno skupaj, začeli delati tako kot je treba.

YouTube slika preogleda
  1. Tako da vsi tisti, ki gledate v prihodnost in iščete nove niše, izvolite moj predlog: izumite že enkrat teleportacijo. Vaš glavni problem bo razvoj, marketinga pa tako ali tako ne boste rabili, saj se bo dober glas samodejno preslikal v deveto vas. Plus stavim svoj jezik, v katerega se stalno grizem, da boste na listi bogatašev mimogrede preskočili Zuckerberga. []
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Nemogoče izpovedi | 4 komentarjev

Kar Heidi mi reč

25.02.2014

V zadnjem mesecu in pol gledanja izrastkov na glavi, ki sem jim v vsej svoji podivjanosti težko sploh še rekla lasje, sem ugotovila, da bo v Pragi zopet potrebno k frizerju. Čeprav imam strah pred frizerju tu večji, kot pred zobozdravniki, sem šla. Kljub temu, da še vedno ne znam v češčini jasno specificirati, kaj si želim.

Tam me je že med čakanjem prestregla starejša sivolasa gospa z ogromno frizuro, ki kot kaže rada veliko govori. Čeprav je po nekaj stavkih ugotovila, da nisem Čehinja, mi je v treh minutah razložila da: je njen mož iz Dubrovnika, da se je prišla uredit, preden se za tri mesece odpravi na razvajanje k njemu, da je Dubrovnik najlepše mesto pod soncem in da že pozna odlične kotičke, kjer ni veliko turistov.

Hkrati je iz torbice privlekla 15 strani različnih frizur znanih osebnosti in ugotavljala katera frizura bi najbolje izpadla na njeni glavi in katera na moji. Jaz sem bila tako po nekem čudnem slučaju primerjana s Heidi Klum, ona pa po še bolj čudnem slučaju, s Paris Hilton. Ko sva končno razčistili področje primerjanja, sva prešli v področje poznavanja tujih držav. Ob dejstvu, da sem iz Slovenije, me je začela klicat Srbkinja in me spraševala, kako je kaj v Beogradu. Po mojih čudnih pogledih in ponavljanju besede Ljubljana, ji je na koncu kapnilo, da Slovenija ni Srbija in da je to tista državica, ki je čisto zraven Zagreba. Na žalost še vedno ne vem ali je mislila pravo ali ne, saj več kot kimati v tako intenzivnem češkem pogovoru žal nisem znala.

Ko me je niti malo angleško govoreča frizerka končno posedla na stol in sem ji začela dopovedovati (bolj z rokami, kot jezikom), kaj si želim, se ja ta gospa na sosednjem stolu velikodušno odločila, da bo pomagala. Iz torbice je zopet privlekla svoj katalog frizur, kazala na Heidi Klum, globoko prikimavala, jaz pa sem se iz Heidi Klum spreminjala v Grumpy Cat.

Ne bom trdila, da trenutno z novo frizuro izgledam bleščeče, lahko pa trdim, da je moje konice odstrigla precej višje, kot je pokazala na začetku. Tako ali tako sem si kriva sama, ker sem pol striženja mižala in hočeš nočeš poslušala izpovedi gospe wnb Hilton na desni.

Ja, tako kot natakarji, tudi frizerji niso več frizerji in morajo poleg striženja las imeti odlične govorne sposobnosti  ter biti na tekočem z vsemi aktualnimi novicami, trači, od časa do časa pa igrati celo psihiatra. Glede na kaliber, ki je dobro uro sedel na moji desni strani, pa morajo imeti še hudo dobre živce.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se, Zažigam po Pragi | 11 komentarjev

Pol poln, pol prazen?

16.02.2014

Medtem, ko se nekateri na megleni strani Alp intenzivno ukvarjajo s hitrostnim eksanjem na družabnih omrežjih, se jaz zadnjih nekaj dni v deželi piva ukvarjam tako s teoretičnimi kot empiričnimi raziskavami, kako točno je pivo točeno.

V Lokalu – ja, tako daleč gre češka originalnost pri poimenovanju lokalov, točijo pivo iz cisterne in verjamete ali ne, turisti so navdušeni. Ter hitro opiti in glasni. Torej, tudi pivo ni samo pivo in če pijete Pilsner, potem morate vedeti, kako se ga naroča. Za Slovenski narod kofetkarjev bom tako uporabila meni najbolj jasne primerjave z dodano slikovno ponazoritvijo na koncu:

Hladinka je klasično točeno pivo. Pollitrski kozarec z dvema prstoma pene. Najbolj enostavno ga lahko primerjamo s kavo z mlekom, saj je primeren za tiste, ki iščejo klasičen, poln okus in z ravno toliko pene, da ni pregrenko. Osnovna vrline stranke ob čakanju je potrpežljivost, saj tako točenje zahteva 14 – 15 sekund. In ponovitev, če ni pravilno izvedeno.

Cochtan je močan in grenak, brez dodane pene in primeren za pitje ob mastnih čeških obrokih. Saj ne, da je obrok sam po sebi dovolj težak. Cochtan tako kot espresso omami in zadane “na hard”. Izgleda pa ravno tako, kot da vam je peno odpil natakar.

Snyt lahko primerjamo s cappucinom. Gre za pesimistični pollitrski kozarec, v katerem je za štiri debele prste pene, torej ta zavzema praktično več kot pol kozarca. Baje, da je okus bolj definiran in precej bolj grenak. Če vprašate mene, je isto kot pri cappucinu. Preden se prigrebeš čez peno, pozabiš, da moraš bit pozoren na okus.

Mliko je kot klasična bela kava. V pollitrskem kozarcu pljunek piva in nabito polno pene (čeprav se mi je v času moje natakarske kariere tako natočen kozarec zdel klasična polomija). Mliko se pije »na eks«, ker če imaš v kozarcu praktično za en požirek piva, ga drugače itak ne moreš. Je pa baje pod posebnim kotom točen za tiste uživače, ki si želijo ohranit sladki priokus.

Ja, ljudje se tako preseravajo tudi pri pivu. Seveda sem jaz v fazi pivskih užitkov mimogrede užalila še vse Čehe pri mizi, ko sem ga iz svojega kozarca prelila k sosedu. Ker to se pa baje res ne dela. Shame on me.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Zažigam po Pragi | 5 komentarjev

7 nepogrešljivih

2.02.2014

Čeprav živimo v svetu pametnih telefonov in neumnih ljudi, se vzorci izjemnih ljudi ponavljajo kjerkoli že sem. Njihove vloge predstavljajo velik del mene in hočem ali nočem, brez njih ne morem.

Organizatorji – To so ljudje, ki me redno opominjajo na vse roke oddaj/prijav in so srečni tako dolgo, dokler imajo vse pod kontrolo. Ker sem človek, ki ima običajno pod kontrolo precej manj, kolikor bi si želela, so zame neprecenljiv vir informacij. Poleg tega me vztrajno opozarjajo da »Red mora bit«. Se pa malce zatakne, ko ga ni.

Hiperaktivci – V to škatlo uvrščam ljudi, ki so se prepričali, da na dan ne potrebujejo več kot 4 urice spanja, zato hodijo spat ob 3h ponoči in vstajajo ob 7h zjutraj. V vmesnih 20-ih urah počnejo tisoč in eno stvar in kar je najbolj zanimivo, nikoli se ne dolgočasijo. Sploh. Hkrati mi dajo vedeti, da lahko počnem karkoli, kar me navdušuje. Pa tudi, če gre za filatelijo.

Motivatorji – Posebna vrsta osebkov so tisti, ki verjamejo vame tudi takrat, ko se mi zdi, da je edina luč na koncu tunela vlak. So moji zvesti navijači, tako v dobrem, kot v slabem in me sprejemajo celo takrat, ko počnem največje bedarije. Podpirajo pa me potem, ko jih obžalujem.

»Easy-minderji« – Precejšno nasprotje hiperaktivcem. Čas posledično ni njihov gospodar in v življenju počnejo točno tisto, kar se jim zljubi. Hkrati jim za okolico in njeno mnenje bolj ali manj ”dol visi”. So moj opomnik, da je življenje treba znat uživat in da to, kar si o meni mislijo drugi, ni moja stvar.

Potisneži – To so tisti, ki ti na vprašanje »Kaj pa če?« odgovorijo z »Zakaj pa ne?«. Na trenutke so moji največji sovražniki, običajno pa moja največja inspiracija. Ti ljudje me potiskajo v neznano in mi širijo obzorja, ki presegajo moj strah. Oni so krivci za marsikatere odločitve, za katere ugotovim, da so bile najtežje, a  sem se od njih največ naučila.

Praktiki –Na njih se obrneš takrat, ko potrebuješ svojo zvezdo severnico. Običajno so starejši od tebe in polni uporabnih informacij. Z velikimi izkušnjami šole življenja te vodijo skozi dvome in te opremljajo z nauki, ki so bistveni za preživetje. Oni so moje zavetje in varen pristan na (Plestenjakovem) razburkanem morju.

Komiki – Ljudje z odličnim smislom za humor in z izjavami, ki si jih pozabiš sproti zapisovati. Ti ljudje skrbijo za nastanek mojih trebušnih mišic in smejalnih gubic. Problem je samo v tem, da bodo na starost do izraza prišle zgolj slednje.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Nemogoče izpovedi | 4 komentarjev

Sladko-kislo

26.01.2014

Zakrnela sem. Možgansko in fizično, najbolj pa je nastradal blog. Zadnje tri tedne v Pragi ni bilo presežkov. In če ti ne gori kuhinja, te ne oropajo ali pa nimaš enkratne izkušnje pri frizerju, ki te ne razume, potem ni ravno navdihujočega materiala za pisanje.

Po pol leta v tujini počasi pridobiš realno sliko o vseh plusih in minusih. Še vedno trdim, da je plusev več kot minusev. Ja, so pa tudi minusi. Logično. In ko mi je nekdo namignil, da je moj blog za slovensko nacijo pretirano optimističen in pozitivno naravnan, potem sem si rekla »No, pa dajmo malo pojambrat.« To vsi znamo. In če zraven dodaš še malo smiljenja samemu sebi, potem imaš recept za kratko slovensko pripovedko.

Ko sem tako pol leta nazaj spakirala dva kovčka in doma poleg cunj pustila še družino, prijatelje, odnose in udobje, sem tu našla nekaj minusev:

  • Svoboda. Preveč svobode.

V tujini si prepuščen sam sebi, nihče ti ne teži, da preveč spiš ali pa te okolica po kakšnem slučaju okliče za lenega. Si, kar ti paše bit. A ko dojameš, da te skoraj nihče ne razume in se pretirano ne sekira zate, ugotoviš, da okoli sebe nimaš ljudi, ko so ti doma vedno odnašali rit. Tako si za vse zadeve, ki se te tičejo, primoran poskrbeti sam. Birokracija s papirji, kuhinja, pranje in nakupovanje, pripravljanje čaja ter plastične kurje juhice iz vrečke samemu sebi, ko si bolan … in precej bolj redki objemi. A se navadiš.

  • Točno veš, kdaj je praznik ali kakšna podobna pasja procesija.

Tiste datume na koledarju, ki so ti bili v Sloveniji samoumevni, začneš globoko cenit. Prvič zato, ker gre običajno za proste dneve in drugič zato, ker so povezani s hrano. Z veliko hrane, ki si je ne rabiš kuhat sam.

  • Življenje v rodni državici teče dalje.

Zamujaš rojstne dneve najljubših in prve besede ter simpatične poglede najmlajših članov družine. Kolen ti nič več ne greje najljubši mucek, riti pa ne domača peč. Izbrani dogodki, druženja in kavice v grupi posebnih homo sapiensov, ki jim praviš tudi pravi prijatelji, se odvijajo brez tebe. In to s svetlobno hitrostjo.

  • Slovenija moj doma.

Slovenščine ni več na meniju. Večino časa govoriš in razmišljaš v tujem jeziku, po možnosti na trenutke razvijaš motorične sposobnosti, ko mahaš z rokami in sunkovito kimaš z glavo. Vsaj enkrat na dan se znajdeš v situaciji, ko nekoga ne razumeš in potrebuješ nekaj časa, da se spomniš določene slovenske besede ter kam postaviti vejico.

  • Služba?

Je povezana s komunikacijo in vedno pod vprašanjem. Če ne obvladaš češčine, v Pragi torej ne dobiš službe (preverjeno). Po številnih povpraševanjih, neprestanih mejlih in nekaj klicih še vedno vztrajam. Komaj.

  • Ljudje pridejo in gredo. Večkrat.

Sploh če si na izmenjavi. Spoznavanja so vrhunska, poslavljanja precej manj. Končno ugotoviš, kako nekoga spraviti v smeh in kdaj si ga s sarkastično pripombo užalil, potem izveš nekaj drobcev njegove preteklosti in kmalu se vprašaš, ali ga boš sploh še kdaj videl.

Ja, tako je to s tujino. Ima minuse. Sploh trenutno, ko je tu minus 14 stopinj in en centimeter snega, ki ga vidiš samo na strehah. Ulice in kavarne pa so še vedno najlepše in jaz še vedno tukaj, da jih uživam. En velik plus.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Aktualni dogodki & problemi, Zažigam po Pragi | 3 komentarjev

Praga za začetnike XX.

22.12.2013

Vonj po vlažnem, ura je malo čez pet zjutraj. Sedem prešvicanih, rahlo opitih osebkov, ki jim še vedno šumi v ušesih, od tega tri ženske z rahlo razmazanim make-upom zmrznjeno stoji na postaji in čaka na tram, med tem ko eden izmed sedmih s prstom kroži po voznem redu: »Super, 4 minute pa imamo tram.« Trije se zadovoljno nasmehnemo, ostali štirje pa obupano zavzdihnejo: »Ni šans, da pičimo do KFC-ja in dobimo tavelko vedro perutničk v štirih minutah.«

“Kaj pa če enkrat za spremembo ne bi kot žival navalili na burgerje in perutničke?” se oglasi eden, ki po navadi ni med najbolj zgovornimi.

“Nee nooo, ne spet pice!” zarulita dva v en glas.

“Jap, ta pica ni za nikamor.” doda tretja in bulji v KFC na drugi strani ceste, kot da notri povsem naga stoji ženska, za katero je še pol ure nazaj cedil sline v klubu, mi pa smo jih brisali, da ne bi puščal sledi.

“Kaj pa, če bi jedli zdravo? Kaj … če bi krapa?” Eden od moškega dela pokaže s prstom na tri ogromne sode polne vode in plavajočih krapov, ki jih Čehi v decembru začnejo prodajat že navsezgodaj zjutraj.

Med tem ko se nekateri od smeha skoraj valjamo po tleh, eni ostajajo resni: “Se hecaš, ne?”

“Noup. Vzamemo štiri, gremo k nam in imamo krape za zajtrk!”

Dve minuti kasneje smo z vrečko štirih krapov (za katere nismo vedeli ali še vedno migajo ali jih premetuje divja vožnja), sedeli na tramvaju, se kot idioti režali nastali situaciji, poslušali zvoke naših želodcev in bili v nizkem štartu, da navalimo na plavajoče živalice, ki smo jih dobili sredi Prage. Ribice na krmilih, ostali na alkoholu. Popolna kombinacija.

V kuhinjo smo prijadrali okoli šest zjutraj in ugotovili, da nam ena zdelana ponev z napol odlomljeno ročko ravno ne bo spekla štiri krape naenkrat, zato smo vzeli največji pladenj, odprli pečico in jih malo stisnjene (recimo temu v božičnem duhu) potisnili noter. Noben televizijski program, niti Animal planet ne predvaja vsebin, ki jih je to jutro predvajala naša pečica. Naslednje pol ure smo sedeli pred njo kot družinica pred kaminom in cmerajoče peli Jingle Bells in All I Want For Christmas. Razglašeno, ampak srečno.

Točno tako sem zaključila prvi semester v Pragi. Ne maram poslavljanj, debelih solz in vprašanj, kdaj/če se bomo naslednjič videli … in če smo že želeli primeren zaključek, potem je bil ta, v družbi štirih krapov in šestih simpatičnih butlov enostavno popoln.

Ob vseh mislih, ki se mi trenutno podijo po glavi, so tu zadnji ‘tedenski incidenti’, potem pa se za nekaj časa poslovim:

Fotka tedna: Najbolj simpatično prezgodnje božično darilce, ki sem ga dobila ta teden.

Komad tedna: Karel Gott in Darina Rolincová – Zvonky štěstí. Češkoslovaški ala Alfi Nipič in Hajdi komad, ki ga zadnje tri dni zavoljo cimrov poslušam na repeat. Sentimentalna in rahlo (beri: izredno) osramočena priznam, da mi je prirasel k srcu. Buh, skrajni čas, da grem domov.

YouTube slika preogleda

Vrhunec tedna: Krapi za zajtrk, valda!

Razočaranje tedna: Končno sem se navadila novih obrazov, začela ljudi klicat po pravih imenih in končno znam na zemljevidu pokazat, iz kje je kdo. Vem, komu pisat za jutranjo kavo in komu se umikat, ker me bo zagotovo polil. Zdaj pa je šla velika večina za zmeraj domov. Jokam navznoter.

Izjava tedna: Ženitni oglas, ki ga bo baje v naslednjem letu objavil eden od Francozov: “Sem visok, prijeten in imam milijone. V čeških kronah, seveda.”

Češki prevod tedna: ‘slovo’ v prevodu pomeni ‘beseda’. Tisoč enakih besed s povsem različnimi pomeni; potem pa se naj človek nauči češko …

Presenečenje tedna: Dejstvo je, da so krapi uradna jed češke božične večerje. Zato krape po dva evra v decembru dobiš povsod. Ni važno kdaj in ni važno kje. Poleg tega ti jih običajno dajo v vrečko z vodo, Čehi jih pa potem še dan ali dva pustijo plavat v domači banji, preden se jih odločijo spečt.

Spomenik tedna: Nekičasta in lična božična Praga. Ohh!


  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Zažigam po Pragi | 8 komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »