Ne kadim, a vedno vžgem.

Poneumljene izpovedi blondinke

Avstralija za amaterje III.

6.03.2016

Moji vikend izleti, ki so običajno obsegali daljše sprehode po mestu ali pa krajše vzpone na manjše hribčke, so se v Perthu spremenili v enodnevne izlete z gliserjem. Kam? Povečini točno nekam na sredi morja, kjer ne vidiš obale in vse skupaj deluje malce srhljivo. Včasih pa tudi samo na enega od bližnjih otokov. Trije najbližji so Rottnest Island, kjer so glavni prebivalci quokke, Penguin Island, kjer se sončijo pingvini in Snake Island, kjer me glede na ime ne bodo nikoli videli.

Nacionalni šport Avstralcev je torej spravljanje lastnega gliserja v vodo in vsaj enourna plovba na bližnji otok, kjer je zasidranih še vsaj trideset drugih ladjic, ki so želele za vikend pobegnit iz celine. Potem pa se začne. Žar na obali, pivo na palubi in vsem dobro poznano primerjanje, kdo ima večjega. Gliser seveda. Naj še tako piha, za vikend enostavno ne smeš biti doma.

Do sedaj so me zelo gostoljubno posledično še vsak vikend ob nehumani 5.30 ali 6.00 uri zvlekli iz hiše. Moji prvi izlet z gliserjem se je začel v stilu. Dobra ura plovbe na sredino oceana, kjer zaradi morebitnih morskih psov ne smeš skakat v vodo, lahko pa nadaljnjih 5 ur loviš manjše ribe, me je zaradi precej vetrovnega vremena spremenila v zelenolično blondinko z valovanjem v želodcu in dvakratnim nagnjenjem čez palubo – kjer sem s svojim (predelanim) zajtrkom nahranila vse ribice.

Drugi sobotoni izlet je minil v lovljenju rakov, za katere nisem vedela, da rdeči postanejo šele, ko jih vržeš v vrelo vodo. Na tretjem oz. včerajšnjem sobotnem izletu pa smo pristali na otoku, ki je ime dobil po podganah, za katere so kasneje ugotovili, da so v bistvu neprimerno bolj očarljive živalice in jih poimenovali quokke. Kot ena izmed redkih turistov na otoku sem tako bila edina, ki se je cel dan podila za njimi in na koncu sem za domačine glavna atrakcija v grmovju menda postala jaz.

Razen posebnih živalic so torej avstralski »must have« gliserji in ko se sprehodiš po soseski, kmalu ugotoviš, da je na privat dovozih parkiranih več  mini jaht, kakor pa avtomobilov. Incidenti sledijo.

Fotka tedna: Quokka. Najbolj luštno bitje zahodne Avstralije. Takoj za vombatom seveda.

Vrhunec tedna: Avstralci so precej sproščena bitja, kar se opazi tudi pri Avstralkah in njihovem zavračanju nošenja modrca. In ker sem se okolju ustrezno prilagodila, sem tu (po novem brez modrca) ugotovila definicijo svobode.

Razočaranje tedna: Od dvajset rakov, ki smo jih potegnili iz vode, sem jaz ujela enega lignja. Nato pa ugotovila, da je ta zgolj vaba.

Izjava tedna pripada sladoledarju, takoj po tistem, ko sem ga vprašala, kaj lahko dobim s kovančkom za 2$: »Gospodična, čokoladno-karamelni posip. Brez sladoleda.«

Avstralski nauk tedna: Če hočeš prihraniti nekej dolarčkov, potem je ena izmed možnosti, da tu postaneš vegetarjanec. Meso je namreč vsaj kar se tiče cen konkretno zasoljeno.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Wombatland | 2 komentarjev

Avstralija za amaterje II.

27.02.2016

Kateri je najpogostejši stavek, ki ga uporabljamo v prometu, kadar opazimo, da nekdo svoje vožnje ne obvladuje najbolje? “Sto posto je ženska za volanom”.

Kaj pa se zgodi, če za volan v Avstraliji posedeš blondinko? No, prvo kot prvo, najprej se namesto za volan usede na sovoznikov sedež, ker je povsem prepričana, da bo tam našla tudi volan. Ker pa je slednji na drugi strani, ponižno skloni glavo in se sprehodi pol kroga okoli avtomobila na pravo, desno stran. Tam si poravna skoraj ležeč sedež, v katerem običajno kraljuje njen Ohrovt, namesti ogledala, na katera v vrvežu na cesti včasih tudi pogleda in nato po hitrem postopku pripne varnostni pas. Na cesti je od zdaj naprej namreč en idiot več.

Spelje in se znajde v manjši krizici, ki ji lahko ljubkovalno pravimo tudi panika. Predvsem zato, ker je vse, kar ji je bilo do zdaj relativno jasno, kar naenkrat obratno. Gumbi za brisalce na levi, žmigavci na desni. Sklopka manjka, ker vozi avtomatika, noge pa na vejo ali bi bile več na gasu ali na bremzi.

Iiin gremo! Prvo križišče je uspe namesto desnega smerokaza najprej vklopiti brisalce, nato si umetniško prešprica in očisti vetrobransko steklo in ko končno ugotovi, da je vklopila pravi gumb za nakaz smeri speljevanja v desno, suvereno spelje. Kam? Na desno stran cestišča seveda!

Napaka. Znak, ki je v Avstraliji uporabljen premalokrat in sporoča »Keep left« opazi šele v vzratnem ogledalu, ko po suvereni vožnji po desni končno zapelje na levo stran cestišča. Ter izusti manjši krik, ki se je prej zaradi koncentracije potuhnil v območje želodca. Hkrati pa se pomirjeno tolaži, da je ob nedeljah cesta prazna in so na gospodov dan grehi hitreje odpuščeni.

Zdaj točno ta blondnika ne zganja več take panike, praviloma obvladuje situacijo in ima kot ponavadi, probleme bolj kot ne samo še s parkiranjem.
Tedenski incidenti, ki so se vrstili že v Pragi, so posledično dogajajo tudi v deželi sredi ničesar.

Fotka tedna: Vozim po levi. Yes!

Vrhunec tedna: Pet dni brez signala, interneta in elektronskih napravic v mestecu z enim lokalom, eno trgovinico in enim mesarjem. Brez sprednjega zoba.

Razočaranje tedna: Cel dan čakanja na fotkanje z vombatom, potem pa ga ne smeš niti vzet na kolena in počohat za ušeski. Krivica, če mene vprašaš.

Izjava tedna, ki graciozno pripada mojemu samooklicanemu tastu: »V barko bom vrgel štiri rešilne jopiče. Saj ne, da bi me skrbelo, da ne znate plavat, ampak tako vas bodo morski psi hitreje opazili.«

Avstralski nauk tedna: Avstralski kralji živali, kenguruji, se družijo v skupinah, ki jim z eno besedo pravimo kar mafija (ang. mob). Kaj švercajo v grmovju, izvem kmalu.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Wombatland | 3 komentarjev

Avstralija za amaterje I.

20.02.2016

Pa smo spet tam, kjer ni muh. So pa kače, krokodili, morski psi, pajki, meduze in ostale človeku nevarne zverinice, ki ti menda ne naredijo nič hudega dokler jim ne prideš blizu -
v Avstraliji torej.

Od človeka impulzivnih odločitev, ki sliši na ime Maia in je imel življenje v zadnjih dveh letih relativno organizirano, enostavno ni za pričakovati drugega, kot pa da svojim popolnim razmeram pokaže sredinec in si reče: »Dajmo si vse skupaj malo popestrit, ane?« Potem pa odpre omaro, pogleda koliko relativno dostojnih kratkih hlač ima, preveri stanje na bančnem računu in si v roku parih dni kupi letalsko karto za Avstralijo.

In ko tako človek dva meseca kasneje sedi na letališču in se s prazno denarnico, a tremi boarding pass-i oklepa svoje torbice kot koala evkaliptusa, ugotovi, da če ga 40 stopinj razlike v roku enega dneva ne bo ubilo, ga tudi avstralske zverinice ne bodo.

Zaenkrat se še držim in po treh dneh na otoku sredi ničesar mi je posledično uspelo priti do dveh dognanj:

1.) Tu je vse v superlativih; velike razdalje, ogromne ceste, še večji avtomobili, velike hiše, XXL sladoledi in ogromne količine mesa na žaru. Moj trimetrski kufer oz. torba za golf palice, ki mi je kljub prevelikim dimenzijam na letališčih niso zaračunali (heehey!) in ki sem jo komaj privlekala čez imigracijsko pisarno, se je ob poplavi vsega velikega precej hitro izgubila.

2.) Danes zjutraj me je spreletelo, da sem se praktično vselila v avstralsko različico nanizanke ‘Allo ‘Allo, kjer s konkretnim naglasom celotna družina glasno preklinja kot druščina piratov, pripravlja enormne količine mesa na žaru in ima v hladilniku konstantno v povprečju vsaj 12 steklenic piva, vendar pa je kljub temu »Bloody hell!« še vedno največkrat slišana besedna zveza na meniju.

A kot pravi moj najljubši pojoči glas s trdim L-jem in mehkim Č-jem, Mile Kitić: »Nitko nema dva života, pa nemam ni ja.« Zato trenutno sedim na ležalniku ob bazenu, držim v roki že sedmi čevap, zraven mene pa kilograme sline cedi 70 kilski kosmatinec, ki sliši na ime Kiwa in na katerega imam baje alergijo. Ampak mi družbo delal vsaj še en mesec. Mrcina mala!

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Wombatland | 2 komentarjev

A ženske še …

4.08.2015

nosijo pete?

Poletje v Ljubljani je sezona kratkih oblekic, luštnih krilc in razgaljenih nogic, na nogicah pa sexi sandalc z nekaj centimetrsko peto. Nene, in to ne tistih s polno peto, ki olajšajo zadeve. Je treba take, z elegatno tanko peto, da bo za ziher! Pa sem si rekla, ej maia, kaj pa če se malo spomniš kako izgleda, če jih obuješ sama?

Kako? Brutalno! Pa še to je premila beseda. Groza od groza me je bilo, kako bi se skoraj zložila že med vrati. Takrat sem za zdrs sicer uspešno krivila tisto kapljico vode, ki je bila na ploščicah, nisem pa krivila stopnic po katerih sem se prelomila, dokler nisem skoraj zagrizla v beton. Pa sem se še ker vztrajno premikala, ker se gospod Ponos pač ne da. Prsti so me tiščali kot sto vragov (obstaja možnost, da so v vročini bolj napihnjeni?), noge pa so plesale, kot da bi jih ukradla pijani žirafi. Kljub temu sem z dvignjeno glavo odkorala skozi dovoz in sama sebi prigovarjala petkrat bolj, kot je množicam v glavo vcepljal Smilijan Mori: “Samozavestna, visoka, lepa, sposobna!”. Moj notranji dvom pa je s tankim glasom piskal: “Bože mili baba zmešana, zložila se boš kot štor.”

Ker pa je za lepoto treba potrpet – pa konec koncev tukaj sploh ni šlo za lepoto, ampak za obnavljanje že pozabljenih ritualov, je moja vztrajnost stopicala še naslednjih nekaj metrov. Zvoki petk pa niso motili samo mene, ampak tudi vseh že malo navzkriš gledajočih strank Bety bara, ki so kot hijene s komentarji prežale na skoraj padlo gazelo. Tako je ta gazela je v betonski džungli počasi (ter upajoč da vsaj malo dostojno, če že ne elegantno) prisopihala do avtobusne postaje … ker bog ne daj, da bi slučajno morala peš do centra. In kaj hujšega, da je ravno takrat na postaji sedela gospa, ki je svoj tedenski šoping v vrečkah odložila poleg sebe, klopica pa enostavno ni dopuščala še enega karakterja.

Naslonjena na ogrado postaje sem z mukami odštevala tri minute do avtobusa in oči metala naokoli, da slučajno ne bi kdo v bližini opazil tega sado-mazo trpljenja, ki sem si ga povzročila. Po sedemnajstih sekundah  pa sprejela pomembno življenjsko odločitev, ki me je stala dostojanstva ter se obrnila in odracala nazaj tja, kamor spadam. V zavetje štirih sten, v sobne copate in v papuče za na balkon.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Častim jaz, častiš ti, častimo mi vsi!

1.07.2015

Nekaj je logika, nekaj je obratna psihologija, nekaj je murphy, vse ostalo pa je totalen nesmisel. Če se človeka že časti, zakaj mora potem on častit?

Vzemimo za primer »praznik«, ki ga praznuje vsak. Rojstni dan. To je tvoj dan. Dan, ko bi načeloma lahko spal tako dolgo, kot bi hotel. Eden izmed 365 dni, ko bi načeloma lahko počel tisto, kar bi želel TI. Namesto tega pa moraš na kup zbobnat množico ljudi, ki te s čestitko prek čedalje bolj osebnega Facebooka v enem stavku postavijo pred pomembno vprašanje: »Vse najboljše, kdaj častiš?« Nenene, dragi moji … kdaj me vi bogato častite, ker je danes ravno moj rojstni dan?!
Pa saj še gre; dokler si zase. Huje je, če slučajno živiš v srednje veliki vasici sredi Dolenjske, ker si moraš finance začeti planirat pol leta vnaprej, da boš lahko kos žejni množici, ki cvičku ljubkovalno pravi sok.

V primeru, da je rojstni dan že preveč oguljen, lahko vzamemo tudi manj pogoste praznike. Na primer ob zmagi. Če človek zmaga v nečem in to slučajno ni loterija, potem pomeni, da je v to zmago po vsej verjetnosti vložil tudi zajetno količino dela in se s tem namenom tudi čemu odpovedal. V času žrtvovanja samega sebe je bilo število takih, ki so te bodrili precej manjše, kot pa ob zmagi, ko se je kar naenkrat usul plaz ljudi, ki so se drli »Saj smo vedeli!« in pa »Braaaaavo, kje in kdaj častiš?«. Torej po vztrajnem žrtvovanju samega sebe, naj bi po zmagi v dno duše žrtvoval še svojo denarnico. Zelo legitimno ja.

Potem je tu še en življenski in po mnenju mnogih najlepši praznik, hkrati pa še zmaga med vsemi zmagami. Rojstvo otroka. Šampanjec moraš prvič odpret takrat, ko si vsem naznanil, da si zanosil. Šampanjec iz lastnega hladilnika pokaš drugič, ko ugotoviš, da boš naslednjih pet let kupoval samo roza ali pa samo modre cunje. In tretjič, ko se luškan mali stvor na vso grlo dere v porodnišnici. Večini staršev se v tem specifičnem trenutku pred očmi odvrti en milijon načrtov, med njimi tudi finančnih … večini znancev pa ob tem življenjskem trenutku pred očmi teče samo šampanjec v potokih, zraven pa še nekaj (hekto)litrov žganega.

Hja, seveda želimo vse orgazmične dogodke proslavit z našimi najljubšimi; pa še z nekaj njihovimi prijatelji, ker so slučajno ravno zraven. Ampak zelo sebično in še bolj skopuško (saj vem, da ste me že označili; ne se zdaj delat lepe) priznam, da je zame dejstvo, da častiš za lastne dneve in dosežke, povsem nesmiselno. Ker je tvoj dan. In ker si ti zmagal. In ker si ti dobil največjo srečo oz. otroka, ki mu boš zdaj častil vsaj do penzije. Ki je itak ne boš imel. Če pa že, pa se bo našel nekdo, ki celo življenje ni plačeval davkov in se ti zadrl v slušni aparat: »Evo, sem ti cel življenje govoril, da bo ratalo! Kdaj častiš?«

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Z motorko po gmajni

18.06.2015

Nikoli ne bom razumela po kakšni logiki v vseh oglasih za damske vložke in tampone vrtijo poskočno-smejoče mične gospodične, ko bi enostavno morali uporabit ženske vseh vrst in dimenziji, ki z motorkami besno žagajo vse, kar pride na pot in požigajo, kar je še ostalo?

Nihče več me ne bo naplahtal, da lahko v času puščanja krvi skačem z gugalnice in delam kolesa, ki jih že tako ali tako nikoli ne morem. Enostavno bi počasi lahko izpostavili očitno in te smejoče predstavnice pokazali v pravi koži. S konkretnim PMSjem. S podivjanimi navali solz ob povsem vsakodnevnih situacijah, ki kar naenkrat dobijo gromozanske razsežnosti. S strmenjem v ogledalo in stokanjem, kako grozno grde smo. S povsem izropanim hladilnikom. Z možnostjo 17-urnega spanca na dan in z dvema puhastima termoforjema, da intenzivno grejeta tako levi, kot desni jajčnik. In z dejstvom, da karkoli bodo naši moški naredili, takrat enostavno ne bo prav.

Pa saj ne, da bi bile pretirano prepirljive, ampak samo želimo pojasnit, zakaj imamo prav. In ko ob tem namakamo piškot v kozarec toplega mleka tako dolgo, da se zlomi, takrat se v obupu sprašujemo zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem. Grozno je, da pristanemo na stopnji, ko pravzaprav nismo smešne, ampak tako iskrene, da ljudje okoli mislijo, da se šalimo. Če seveda prej ne pobegnejo.

No ja, pretiravat ne smemo. Tako kot ne smejo tisti, ki trdijo, da mi bodo krilca dala krila in da sploh ne bom več tečna. Prikaz realnega stanja bi nam posledično lahko vliv malo upanja, da v tem nismo same, hkrati pa vsem okoli nas blago orisal kakšna je stopnja občutljivosti. Ter v kako debelih volnenih rokavicah morajo delat z nami.

Lahko pa se še naprej pretvarjamo, da so tisti dnevi v mesecu kot nalašč za sprostitev energije, ki se je v nas nabirala zadnje štiri tedne. In ob tem seveda v drvarnice z dvojno ključavnico zaklenemo naše motorke.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | Ni komentarjev

FitSen

4.06.2015

Obstaja več vrst napihnjenosti. Prva je povzročena ob prekomirnem konzumiranju fižolčkov ali jajc, druga pa ob prekomerni uporabi mučilnih naprav, ki jih najdemo v fitnesu. Seveda ta druga deluje zgolj v kombinaciji s spletno trgovino proteini.si.

Osebno od vseh fitnesov še vedno najraje prisegam na fitnes štručko, vendar pa se mi včasih pripeti, da se znajdem na napačnem kraju ob napačnem trenutku. Vsem srečnežem, ki še vedno ne veste, kako naj bi fitnes izgledal naj povem, da gre za goro človeku neprijazne mašinerije zbrane na enem kupu, ki jo človeško delajo zgolj tisti trije fantje, ki imajo ramena premosorazmerna z razkorakom. Skrbijo pa me izključno taki, ki napihujejo ter kasneje napenjajo svoje mlahave roke in ob tem (očitno nezavedno) kreirajo nekatere izmed najbolj groznih obraznih mimik. Piko na i dodajo mične gospodične, s po mojem mnenju posebno kolekcijo tangic, ki jih ob prepogibanju po čudežu ne žulijo in seveda, z obvezno Chanelovo dolgo obstojno in sijočo mat podlago na ličkih.

Ker več kot očitno nisem dovolj športnice, da bi si lahko kupila športni modrc in še vedno verjamem v komot majice s kratkimi rokavi, sem bila avtomatsko izločena na tiste, ki že s svojo opravo tja ne pašejo. Do o grozljivem dejstvu, da se svojih prstov na nogah ne morem dotaknit, sploh ne govorimo. Celotna ura fitnesa je zame posledično izgledala nekako takole: najprej sem sumičavo gledala okoli sebe, da me ja ne bo kdo videl, potem sem odobravajoče poglede metala tistim, ki so lahko dvignili 9,5 kilsko utež. In to večkrat zaporedoma. Vajo metanja oči sem na različnih napravah ponovila po dvanajskrat in se na koncu zgrudila pod noge mojemu “osebnemu trenerju”, ki je že skoraj začel z uro zdrave prehrane. Ker verjamem v zdravo mero vsega, česar se tako ognjevito lotim, sem gospodiča ustavila še predno je omenil beljakovine.

Napihnjena od zadovoljstva, da sem opravila celo rundo vaj in s prav nič večjimi mišicami, sem (s komaj) dvignjeno glavo odkorakala skozi steklena vrata, kjer sem pustila tretjino ponosa. V bicepsih mi razen pekoče bolečine čez teden ni ostalo prav veliko, sem pa bila deležna posebne lekcije, iz katere sem se naučila, da se v takih prostorih, zaradi tistih dveh tretjin ponosa, ki so še ostale, do nadaljnega ne bom pojavljala.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Dimenzionalno izzvana

10.05.2015

Z dimenzijami sem imela vedno probleme. Pa naj bo to pri parkiranju avtomobila ali pa pri nakupu (premajhnih) čevljev. V debato kdaj je bila ob tem storjena največja kolateralna škoda, se sploh ne mislim spuščat. Da pa enkrat za spremembo z dimenzijami težav ne bi imela, sem se odločila, da bom odgovorna in dimenzije preverila vnaprej. Saj ne, da nimam dovolj velikega kufra, ki ga znam napolnit, temveč predvsem zato, ker te ob prevelikem udarijo po žepu. Tako je to, če šparaš še preden sploh kam odpotuješ in z osebno prtljago letiš v zajčnici imenovani Easy Jet.

ADD (Atention Deficit Disorder) je blazno naporna reč. Sploh če ti med iskanjem pravilnika z dimenzijami v oči skoči zavihek »Dodaten prostor za poročno obleko« in potem mimogrede pozabiš, kaj si iskal. Pa se nato znajdeš na popolnoma napačnem kraju ob napačnem času, pozabiš o čem si govoril in se začneš ukvarjat s problemi, za katere nisi vedel, da lahko obstajajo. Kakorkoli, baje, da nekatere ženske pred poroko izločajo skoraj trikratno mero hormonov kot običajno. Vse, kar si ob takih trenutkih človek ne želi biti, je njihov bodoči ženin. Jaz se sama sebi še ob PMSju bojim približat, kakšne navale solznih oči, cmerajočih vzdihov in groženj z motorko prinese predporočna mrzlica, pa sploh ne želim vedeti. Zato bi po čisti logiki nošenje poročnih oblek na letalo morali prepovedati. Hočem ali nočem, so se mi namreč ob omembi dodatnega prostora za poročno obleko odvili vsaj trije različni naslovi, primerni za v Slovenske novice.

Nošenje poročne obleke na letalo ni varno niti za nevesto, niti za njenega bodočega moža, sopotnike in člane posadke na letalu. Kar predstavljajte si napade neveste, ko izve, da njena ne obleka ne bo ob oknu z razgledom na najbolj romantičen sončni zahod. Ali pa ko na drugi strani sedi 6-letnik z nabito polnimi usti M&Mov ter pisanimi rokicami, ki kar čakajo, da zagrabijo najbolj fino tkanino na osem tisoč metrih. Še huje pa postane v primeru dementnega 72-letnika, ki si vsaj trikrat poizkusi prižgat cigareto in mimogrede zapali tisto ročno kvačkano čipko, ko mu jo stevardesa poizkuša izvlečt iz roke.

Bodoča nevesta s poročno obleko je tako skoraj ekvivalentna bradatemu teroristu, vendar za razliko od njega ne piska od deset proti ena preden se razstreli, ampak kratkomalo eksplodira. Tako kot sem od veselja eksplodirala jaz, ko sem ugotovila, da je moj kovček znotraj zahtevanih dimenzij. Samo z zaletom ga bo treba porinit v boks pa bo!

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Aktualni dogodki & problemi | 3 komentarjev

(Ne)sposobna

1.05.2015

Človek, ki rad kakšno reče, je bolj težko tiho. Pa sem bila. In to več kot deset mesecev. V začetku lanskega junija sem si namreč naredila okviren pol-letni plan, ki se mi je porušil cca 6 dni kasneje, zato trenutno živim precej umirjeno ter predvsem ustaljeno življenje. To se po dnevnem redu začne nekje ob pol sedmih, ko še vedno preklinjam skoraj vsako budilko in si mrmram: »Happy thoughts, Maja, happy thoughts!«.

Najpogostejša beseda na mojem meniju je ‘rutina’ in čeprav sem vedno trdila, da je verjetno ne bom kaj dosti uporabljala, mi trenutno precej ustreza. Da so se časi dejansko precej obrnili mi je kanilo, ko sem na pošti 5x polizala znamko, preden sem ugotovila, da je samolepilna. In če so šle znamke v korak s časom, potem za boga milega, moram tudi jaz. Ne bom trdila, da mi je zmanjkalo materiala za pisanje, bom pa priznala, da človek od časa do časa potrebuje svoj mir. In si uredi misli, čeprav ve, da so nestanovitne. Hkrati pa se nauči nekaj težkih besed, kot so npr. nestanovitnost, konsistentnost in nebuloze. Točno v tem zaporedju.

S pikrimi komentarji kot so: “A v Sloveniji se pa ne dogaja dovolj, da bi lahko prebirali tednske incidente?” ali pa “Daj porkamadona, začni spet pisat” ste končno pritisnili na prave gumbe. Priznam, elegantno ste me potisnili iz udobnega naslonjača miselnega procesa znotraj moje glave in me presedli na previsok pisarniški stol, kjer mi nogice okorno bignljajo dol. Dokler jih ne spodvijem pod rit in svoje mlahave roke prestavim na tipkovnico. Točno tako; migam. In pišem. Ponovno.

Zato slavnostno in z gongi v ozadju oznanjam svoje prebujenje. V tednu ko se hkrati borimo proti okupatorju in na drugi strani proslavljamo, da lahko delamo. Tudi po 12 ur na dan če je treba. In ker slišimo, da nekateri spijo zgolj štiri ure na dan, med 12 urnim delavnikom in spanjem pa preberejo še dve knjigi, odtečejo 11,234km, si nalakirajo nohte in simetrično populijo obrvi, potem sem menda tudi jaz sposobna nekaj spravit skupaj.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 5 komentarjev

Če laufaš pred policaji

25.05.2014

… Še ne pomeni, da si dejansko kriv česa drugega, kot prečkanja ceste tam, kjer ne leži zebra. Roko na srce, če bi v Pragi upoštevala vse znake, potem ne bi prišla prav daleč.

Moja tekaška kondicija nikoli ni bila ravno bleščeča. Če sem iskrena, kaj točno je tekaška kondicija, v bistvu še vedno ne vem. Osnovnošolskih tekov sem se izogibala že na daleč in vedno iskala delo med zapisniki ali podobnimi lenčinami, ko je šlo za obvezne ter neizmuzljive športne dogodke. Cooperja sem v srednji šoli ”tekla” skrivajoč se za največjo skalo ter se ostalim pridružila v zadnjem krogu, ko sem finiširala samo ciljno ravnino. Zaradi takih in podobnih incidentov so druga dekleta posledično tekla hitreje, saj so me v besu želele ujeti in razbiti še pred ciljno črto. To jim sicer ni uspelo, so pa izboljšale svoj čas. Win-win.

Kako, da sem odločila laufat pred policajem? Intuativno predvsem zato, ker je stric s pendrekom in piščalko imel vampka. Racionalno pa zato, ker mi 40 evrov na računu predstavlja svetlo prihodnost v naslednjem tednu. S športnega vidika sem s količino vloženega truda, močno prepotene majice in žulja na že tako obrabljenem mezinčku, rešena štetja kalorij za tri dni vnaprej. Ja, v prostem času se tu ukvarjam s športom, jem zdravo, štejem kalorije … In lažem.

Še hitreje kot kriminalec v meni, trenutno laufajo dnevi. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje spala sedem ur v enem kosu, kar je jasen dokaz, da se moji trenutki v najlepši prestolnici počasi iztekajo. Ob misli na pakiranje kovčkov pa dobim tako kepo v želodcu, da lahko mimogrede spustim kosilo. Si želim domov? Ja! Hočem ostat? Ja … Kompromis? Še čakam.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 8 komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »