Ne kadim, a vedno vžgem.

Poneumljene izpovedi blondinke

« | | »

Avstralija za amaterje XI.

3.05.2016

Nedeljski blog je lahko nedeljski tako dolgo, dokler imaš vse razpoložljive vire, da ga lahko objaviš. Lahko pa se pripelješ v 4,5 milijonsko mesto in si naslednje tri dni odrezan od sveta. Kje? V Melbournu.

Menda mi je to mesto pisano na kožo, vendar tega uradno ne morem še potrdit, ker nas je v noči iz sobote na nedeljo zdelala taka nevihta, da smo bili v rezidenci Ohrotove babice v predmestju od sveta odrezani za tri dni. Vse skupaj se je začelo s prijetnim večernim dežjem, končalo pa s tremi porušenimi stoletnimi drevesi in dvema pokončanima oposuma na verandi. Brez elektrike, a hvalabogu vsaj s toplo vodo in plinskim štedilnikom. Tako smo na devetih stopinjah, v pletenenine oblečeni in frotiraste halje zaviti po hiši hodili kot v varovani bolnišnici, vsake toliko časa pa od gasilcev osebno dobili informacijo, da elektrike tudi v naslednjih sedmih urah ne bo.

Ker je 84-letna babica (kot pravi) doživela že vse kar se da, o čemer govorijo tudi njene fotografije na steni, kjer v puščavi Gobi jezdi kamelo, z zlomljenim kolkom sedi v ruski bolnišnici, v Angliji za ušesa vleče stražarja pred kraljevo rezidenco, za osemdesesti rojstni dan namesto pihanja svečk raje s pištolo strelja glinaste golobe in ti za dobrodošlico pripravi vodka-jelly shotse, potem ti hitro postane jasno, da tudi brez elektrike ne bo dolgčas.

V soju sveč me je namreč naučila avstralsko različico bridga in osnove kvačkanja, da si bom lahko naredila copate. Hkrati pa razložila pravila pokra in me potem v glasnem smehu nažgala vsaj 72-krat. In čeprav bolj slabo sliši, te tudi ob svečah takoj opazi, ko želiš malo pogoljufat. Glede na njene doživete pripetljaje si ta nora babica več kot očitno zasluži, da ji spišem biografijo, če pa v njo vpletem še z njo živečo hipi-teto, potem pa si počasi upam trdit, da to lahko postane prodajna uspešnica.

Bolj samosvojo izkušnjo Melbourna bi težko dobila, a danes še vedno odhajam v center, da se na lastne oči prepričam o njegovi izjemnosti. Tedenskih incidentov imam dovolj za celo leto, a kljub temu še vedno lahko izčrpam najljubše.

Fotka tedna: Mami vombat in mini vombat, ob precej laganem prečkanju ceste. Jaz pa tako vzihčena, da sem komaj držala fotoaparat.

Vrhunec tedna: Nacionali park Wilson’s Promontory in hkrati najbolj slikovit del Avstralije, kjer sem živela med vombati, emuji in kengruji. In se topila od zadovoljstva.

Razočaranje tedna: Na črpalki mi je zavrnilo kreditno kartico. Kar je več kot očiten znak, da bo počasi treba domov.

Izjava tedna seveda pripada Ohrotovi babici, ki se po dveh dneh brez elektrike zadere: »Dej prižgi si luč, da se ne boš oči pokvarla!«

Avstralski nauk tedna: Avstralci imajo na svojih dovozih poštne nabiralnike, ki si jih ponavadi izdelajo kar sami, kar rezultira v izjemni kreativnosti. Tako lahko med vožnjo opaziš vse od starih sodov, porcelanastih buldogov pa do meni osebno najljubšega, mikrovalovke. KlikKlik.

  • Share/Bookmark
 

Avtor maia, zapisano 3.05.2016 ob 03:40 pod Dogaja mi, dogaja se. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Avstralija za amaterje XI.”
  1. martina - 3.05.2016 ob 21:32

    Se vama pa dogaja, še dobro, da sta imela varno in trdno streho nad glavo, pa seveda zanimivi gostiteljici za popestritev.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !