Ne kadim, a vedno vžgem.

Poneumljene izpovedi blondinke

« | | »

Avstralija za amaterje VI.

27.03.2016

Če dvakrat zastrupiš človeka, ki ti je radodarno za nedoločen čas odstopil sobo za goste in si pri njem še vedno dobrodošel, potem si to lahko pojasniš samo na dva načina:

  1. Gre za osebo, ki nima ravno volje do življenja in se ne sekira dosti, če jo v kratkem ubije.
  2. Gre za osebo, ki ima očitno večje srce kot možgane in te ljubeče pogleda ter pravi: “Ljubica, saj se boš navadila.«

Ko gre za hrano, se me ne da ustaviti. Moram vam priznati, da je bilo edinokrat, ko sem strastno porinila vse papirje z mize takrat, ko so mi dostavili pico. In čeprav sem oseba, ki ima tendenco po uživanju dobre hrane, ji hkrati vsake toliko časa zadiši gromozanski, z zdravju škodljivimi sestavinami bogat sendvič.

Ženski del moje nove družine v Brisbanu (pod družino tu uvrščam vse, pri katerih živim najmanj tri dni) ima najhujšo obliko alergije na gluten. Zato lahko hišo, v katero sem se vselila, opišem kot paranoično brezglutensko. Tako kot pri tekočinah na letalu, je tukaj vnos česarkoli glutenskega prepovedan.

Jaz pa tretji dan mojega bivanja tu suvereno vkorakam čez vhod s sendvičem vseh sendvičev, ga postavim na pult, ker sem ga morala prerezati, preden sem ga sploh lahko konkretno prijela, si dobro naučena in polna bontona vzela krožnik in ga odnesla na kavč, vžgala TV in zaslišala: »Aaaaaa beeeejž ven!«
Ter točno v tem trenutku doživela déjà vu in spregledala mojo največjo napako.

Na srečo je to bilo moje prvo opozorilo, zaradi katerega smo nato celo popoldne drgnili, sesali in zračili hišo. Ker pa gre pravi osel dvakrat na led, sem na brezglutenskem oddelku kupila piškote, ki naj ne bi imeli glutena, jih zmiksala za sladico in pet minut za tem naletela na ponovno dretje: »Maia, to niso brezglutenski, to so brez sladkorja!!«

S povešeno glavo in brez dostojanstva, sem kot kužek tekla iz hiše, ker sem se takrat njene lastnice bala na smrt, odšla po buteljko vina in tri vrste sira ter upala, da omilim situacijo. Na srečo me pred hišo ni čakal kovček, sem se pa naslednji dan spakirala na vikend izlet v Surfers Paradise, da jim ne pokvarim še velikonočne praznike.

Tako je, živim pri paru, kateremu v življenju želim vse najlepše, hkrati pa enega od njih vsake toliko časa skoraj umorim. Kje jemljeta to neskončno potrpežljivost, mi ne bo nikoli jasno, se pa zavedam, da so tedenski incidenti sedaj enostavno izgubili svoj pravi pomen.

Fotka tedna je grozno neprijetna lokacija v Surfers Paradise, kjer se trenutno piše blog.

Vrhunec tedna: V Brisbanu denar dobesedno leži po tleh. Jaz sem ta teden v kovančkih nabrala kar 12 dolarjev.

Razočaranje tedna: Tukaj v trgovini ne dobiš polente, ne ješprena. Kar te spravi v zagato, če potem ne smeš vnašati v hišo še nič glutenskega.

Izjava tedna zelo po moško opiše mojega dragega kot srednješolskega prijatelja »Pije preveč, preklinja preveč in njegova morala je vprašljiva. Ima vse, kar sem si vedno želel od pravega prijatelja.«

Avstralski nauk tedna: Avstralci slabemu jutranjemu zadahu pravijo Poo Fairy, kar v prevodu pomeni “čarobna vila, ki ti kaka v usta”. Če mi kdo lahko to prevede boljše, so komentarji več kot dobrodošli … Palčica posralčica mogoče?

  • Share/Bookmark
 

Avtor maia, zapisano 27.03.2016 ob 03:47 pod Dogaja mi, dogaja se. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Avstralija za amaterje VI.”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !