Ne kadim, a vedno vžgem.

Poneumljene izpovedi blondinke

« | | »

Skupaj.

2.03.2014

Pred dobrim tednom, ko sem bila sama pri sebi še zadeta od življenja, navdušena nad razpletom dogodkov in neskončno zadovoljna, ker se je po mojem mnenju zopet začelo odvijati v tako želeno smer, sem bila opomnjena, da nič ne traja večno. Novice, ki so se vrstile in so vse po vrsti prihajale iz moje rodne državice, so bile daleč od vzpodbudnih…

700-kilometrsko razdaljo je moja wi-fi povezava odlično vzdrževala. Po enem tednu rednih Skypov, Viber telefonskih pogovorov, WhatsApp sporočilc in Facebook opomnikov, sem bila ta teden s Slovenijo povezana bolj, kot kadarkoli do sedaj. In ko tako sedim pred zaslonom in delim virtualne objeme, si še vedno želim, da bi jih lahko delila v fizični obliki. Vendar pa je 700 km še vedno 700 km in čeprav se mi vse skupaj zdi tako zelo blizu, še vedno vem, da sedaj nisem tam, kjer bi hotela bit.1

Ja, ob vsem tem je tudi moja stopnja sarkazma dosegla mejo, kjer sama pri sebi ugotavljam, a se hecam ali ne. Vem pa, da so zadeve resne in daleč od enostavnih. Nekdo je nekoč dejal, da te v življenju najbolj definirata dve stvari: potrpežljivost, ko nimaš ničesar in tvoj odnos, ko imaš vse. S čedalje večjo hitrostjo tako tudi moji najljubši trenutno izgubljajo materialno, svoj ponos, svoja merila, svoje trde živce in posledično svoje zdravje. Z njimi jokam navznoter in navzven, skupaj si postavljamo standardna vprašanja »Zakaj ravno jaz?« in drug drugemu govorimo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Jamramo, a se hkrati ne vdajamo v usodo, ampak iščemo rešitve.

Hkrati pa smo končno pokazali tisto, za kar sem mislila, da se je že skoraj izgubilo. Čut do sočloveka. Končno opažam, da se povezujejo tisti, ki so se že skoraj izgubili. Vsi tisti, ki so se za nekaj časa zaprli vase, uživali na družbeno ustvarjenih »lovorikah«, kvazi dosežkih in pozabljali na ljudi, ki so jim nekaj pomenili. Končno, našli so prostor za družino in prijatelje. Začeli smo se pogovarjati. To pa me dela tako zelo ponosno, da tukaj hkrati jokam od žalosti in sreče. In če nič ne traja večno, potem tudi katastrofalno obdobje ne bo. Mogoče pa na svoj način prihaja do konca sveta, ki ga smo ga poznali do sedaj in je to samo zelo težak opomnik, da smo stvari očitno delali narobe. Zato jih bomo počasi, a končno skupaj, začeli delati tako kot je treba.

YouTube slika preogleda
  1. Tako da vsi tisti, ki gledate v prihodnost in iščete nove niše, izvolite moj predlog: izumite že enkrat teleportacijo. Vaš glavni problem bo razvoj, marketinga pa tako ali tako ne boste rabili, saj se bo dober glas samodejno preslikal v deveto vas. Plus stavim svoj jezik, v katerega se stalno grizem, da boste na listi bogatašev mimogrede preskočili Zuckerberga. []
  • Share/Bookmark
 

Avtor maia, zapisano 2.03.2014 ob 18:12 pod Nemogoče izpovedi. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

4 odgovorov na “Skupaj.”
  1. martina - 2.03.2014 ob 18:53

    Tvoji virtualni objemi štejejo dvojno, trojno… Verjemi mi. Maia, hvala ti.

  2. maia - 2.03.2014 ob 20:36
    maia

    martina, vedno :)

  3. lordwales - 2.03.2014 ob 23:00

    neoliberalizem?

  4. maia - 3.03.2014 ob 13:26
    maia

    Blizu, ampak prej bi rekla, da gre za osnove …

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !