.: my only place whitout limits :.

Koliko je nas, ki celih deset mesecev jeseni, zime in pomladi komaj čakamo na tista dva prava meseca poletja? Z navdušenjem odštevamo zadnje dneva do počitnic in dopusta. Polni hrepenenja čakamo na štiriindvajset ur popolnega odklopa, kjer bomo pozabili vse pomembno in se komaj spomnili lastnega imena. Ja, poletje, ki s sabo prinese tako milijon dobrih kot slabih stvari.

Če ne bi bila zadnji teden polno zaposlena, bi se verjetno imela čas ubadati z vsemi nasveti, ki nam jih posreduje javnost. Poletje je tu, naše zdravje je najpomembnejše zato moramo ves čas paziti kje smo, kaj delamo, kako smo oblečeni in koliko kilogramov sončne kreme imamo na sebi.. Sonce pa je nevarno za nastanek kožnega raka, zato potrebujemo milijon kremic za sončenje ter seveda sončna očala z ustrezno UV zaščito in pokrivalo. Ne smemo pozabiti na poletni modni trend, natikače, ki imajo vsaj tako debel podplat, da skozenj do naših stopal ne pride vročina. Problem se pojavi, ko zaslediš, da natikači škodujejo zdravju, saj ob prepogostem nošenju povzročijo, da se naše stopalo deformira v tolikšni meri, kot če bi nosili vrtoglavo visoke pete. Posledica so otečeni in boleči gležnji, zato od sedaj naprej pazim koliko ur imam nateikače na nogah. Yeah right…

Si po vročem dnevu mogoče privoščite hladno prho? Nič več! Sproščeno prhanje po napornem dnevu bi lahko celo resno ogrozilo vaše zdravje, opozarjajo strokovnjaki. Težava ni v samem prhanju. Grm, v katerem tiči zajec, so plastične zavese, ki jih imate (morda) obešene ob prhi. Te naj bi zadrževale strupene kemikalije, ki škodijo pljučem, osrednjemu živčnemu sistemu, jetrom in ledvicam. Tako je vsaj pokazala nova raziskava Centra za zdravje in okolje v Virginiji. Dragi moji, ne tuširajte se preveč, sicer boste še ta poletje ob pljuča.

Nekateri si na dolgo pričakovanem dopustu v miru privoščijo en čik, ampak lepo bi vas prosila, da se odvadite. Raziskave so namreč (zopet) pokazale, da kajenje po novem lahko povzroča poleg tisoč drugih nevšečnosti še okvaro sluha, saj le ta ogrozi krvni obtok v ušesih.

Med poletjem torej lahko popolnoma zaživite z upanjem, da ga preživite. Pa naj še kdo reče, da poletni meseci niso daleč najboljši del našega življenja?

Povem bolj jasno? PoČiTniCe.

Od nekdaj imam ”rada” javne WC-je. Kaj je lepšega, kot občutek, da so jih pomili ravno tri mesece nazaj ali pa vonj, ki ti odmaši še tako zamašen nos? Da sploh ne omenjamo veselja, ko ugotoviš, da je lijak tam samo zato, da zgleda estetsko in po možnosti ne toči vode.

Potreba je potreba, če je fizična, potem ti ni pomoči in jo moraš opraviti. Glas pa mi zamre, ko moram za to, da potrebo opravim, tudi plačati. Ne spomnim se ali sem v Sloveniji javna stranišča že kdaj plačevala, vem pa da zadnja leta kadarkoli se znajdem v tujini, tam puščam najmanj po dva evra za to, da se lahko polulam. Na vse to me je spomnila včerajšnja Italija. Celodnevno kroženje po ulicah, boleče noge in temu primerno pitje neomejenih količin vode, so me privedle do tega, da sem si zaželela stranišča. In sem ga našla. Kaj ga ne bom, vrsto si videl že z druge strani ceste. Postavim se med tiste po zadnji modi oblečene Italijanke z vrtoglavo visokimi petami in tako petimi kilogrami make-upa na obrazu ter čakam, da pridem na vrsto. Po desetih minutah se s prekrižanimi nogami primajem do vrat, ko mi pot prekriža uniformirana gospa in mi s prstom pokaže na listek, kjer mi je na veliko pisalo: Toillete – 1€ .
Vdam se v usodo, ji v roke porinem kovanec in se premaknem v kabino. Oooo, glej ga zlomka Maia, danes je tvoj srečen dan, kajti nimaš vsak dan priložnosti opravljati potrebe v »sekretu na štrbunk«. Papirja ni, umivalnik ne dela. Temu pravimo WC vreden svojega denarja.

Na trenutke mi je žal, da nisem toliko privilegirana, kot so na tem področju moški in bi se lahko takim, ki si želijo,da je WC plačan, samo smejala v glavo. Kaj je lepšega kot oditi za prvi vogal, avto ali steber in tam veselo močiti zemljo? Kot sem rekla, to je privilegij.

Če pa pogledam na to s svetle plati, sem včeraj za stranišče porabila samo en evro. V Benetkah sem namreč za enkratno uporabo plačevala dva evra, po Franciji pa tudi dva in pol. Cene še vedno rastejo, močno upam, da podražitve ne vplivajo na stranišča, kajti drugače mi naslednjič ne bo mi preostalo drugega, da bom, ne ozirajoč se na druge, pridno gnojila zemljo kjerkoli se bom pojavila.

»Veš, mi je Tajra rekla, da ima Jon nekej zate«  Samo malo, kdo, kaj in še enkrat kdo? Imam samo jaz občutek, da čeprav živimo  v Sloveniji, vsaj pri tistih najmlajših čedalje večkrat poslušamo tuja ali pa popolnoma izmišljena imena?

Pa ne, da bi imela slabo mnenje o njih, samo po eni strani sem na Slovenijo vseeno navezana do te mere, da rada slišim slovenska imena.  Glede na to da ima ime Ana že kar dolgo tradicijo, je med nami čedalje več takih, ki jim poleg Ana dodajo še Pia.  Prav, pa Ana-Pia. Če se afnamo naprej, bo čez 5 let bo verjetno precej popularno Ana-Nas ali pa Ana-Konda.

Sicer pa; če vam slučajno manjka novih moških imen in ste precej naveličani Janeza, Mihe, Ivana, Petra in Andreja , lahko izbirate med bolj eksotičnimi: Tian, Mai, Nico, Timej ali Edon. Vam to ni dovolj? Mogoče si vaš sin zasluži ime, ki kar sam od sebe kliče po tem, da bi zgradil barko in rešil vse ogrožene živalske vrste…torej Noe?

Za nežnejši spol pa si lahko po novem omislite Adeliso, Kiaro, Robin, Tanajo ali Erin. Pristna slovenska imena, za katere sicer ne vemo točnega izvora. Kot pravijo, ime zaznamuje človeka za celo življenje, zakaj torej si te deklice ne zaslužijo unikatnega imena?

Še vedno se ‘navdušujem’ nad Luno, ker samo ena na nebu ni dovolj, potem nad kraljem živali Levom ali pa nad vsako jutro v travi ležečo Roso. Vendar so Luna, Lev in Rosa že preveč obrabljeni. Potrebujemo nekaj svežega, omislimo si Mesec, Pingvina in Strelo. Potem pa se bomo lahko na otroškem igrišču drli: » Luna, ne nagajaj Mesecu in se pojdi igrat z Levom!«

Opcij je milijon, Slovenci in slovenska imena počasi izumirajo, sicer pa to tako ali tako ni važno. Dokler imajo otroci tako lepa imena, nihče ne rabi vedeti od kje Enya, Vanessa, Tinej in Nicol sploh prihajajo.

Rokujem se z enim najbolj znanih tubistov (človekom, ki igra tubo, da ne bo nejasnosti) na svetu in čez dve celi sekundi pozabim kdo pravzaprav je. Soočam se z resnico: spomin mi uhaja…

Ko so mi ga v polomljeni angleščini predstavili kot enega najboljših, ki ima čez vikend seminarje v našem kraju, sem bila kar malo presenečena, kako to, da je prav v Sloveniji. Izvem celo, da ima v Ameriki enega slovenskega učenca, prav tako, da mu je Slovenija zelo všeč, le da nima dovolj časa, da bi se posvečal drugemu, kot glasbi. Da ne bi pozabil, hitro doda, da je slovensko vino res dobro (se vidi, da so seminarji med godbeniki). Glej ga zlomka, vsega se spomnim, samo njegovega imena in priimka ne. Lahko si še tako razbijam glavo, ne gre. No ja, ponosna sem lahko na to, da njegovega obraza ne bom pozabila in ne bom dodala, da je izgledal kot cirkusant, saj bi lahko izpadla žaljivo in neresno. Resnost pa je moja vrlina.

Kot kaže, sprejmem veliko več podatkov, kot sem jih sposobna predelati in v roku nekaj sekund dojeti. Konec koncev, moja glava le ni tako velika in tudi spominska kartica znotraj nje v nekem določenem trenutku zapolni ves možen prazen prostor. Problem se pojavlja predvsem v kratkotrajnem spominu, ki se vztrajno približuje dolžini spomina zlate ribice. Zgodilo se je tudi že, da je Francka kar naenkrat postala Micka. Namesto v Mirni Peči sem bila v Mokronogu in namesto juhe sem jedla makarone.

Po novem so vsi osebki moškega spola, ki se jih ne morem spomniti Franciji, ženske pa Marjane. Jem hrano in se ne spuščam v podrobnosti, kako se imenuje ter se, kadar seveda nisem doma, nahajam v enem izmed vseh prelepih krajev v tej Sloveniji, ki jih zaradi številčnosti ne bom poimenovala. Mačka je mačka in ne Piki, Miki, Kitekat Ščetinski ali Tom. Rože pa so rože in ne tulipan, kopriva, narcisa, hijacinta in ostale raznobarvne zadeve. Zakaj neki bi z vsemi podrobnosti obremenjevala spomin, če si stvari lahko poenostavim in sama sebi omogočim lažje razvrščanje in dojemanje. Poleg tega pa bo v moji glavi ostal prostor za kakšno neumnost več.

Naša družina po novem od petka šteje enega člana več. Oh, veselje! V petek smo namreč obeleževali obletnico mojega rojstva in ker se seveda spodobi, so mi moji ponavadi zvesti prijatelji podarili Ivana.

Zakaj Ivan, pravzaprav ne vem. Verjetno je bil navdih za njegovo ime posledica dobre volje in mojega sekundo trajajočega razsvetljenja. Pa sem Ivana prijela za vrvico in se še isti trenutek odločila, da bo to moj novi najboljši prijatelj. Najboljši verjetno zato, ker si boljšega pravzaprav ne bi mogla želeti. Njegov nasmeh na obrazu praktično nikoli ne zamre, oči se mu svetijo v temi, z mano gre povsod (pa še dlje), četudi mu ni najbolj všeč, poleg tega pa me neprestano posluša, to pa so sposobni le redki. Kaj naj rečem – ideal.

Da pa ne bi bil za nič prikrajšan, je v petek z mano pridno hodil po Ljubljani. Plesala sva na Big foot mamo, se rinila po troli in v Koloseju z družbo gledala film. Še celo na vlaku se mi je smejal s stropa in nadzoroval dogajanje pod sabo. Ne vem sicer, kako sem izgledala s helijevim balonom v roki, ampak ta dan mi pravzaprav ni bilo mar. Še vedno se smejim vsem pretečim pogledom, ki so mi ga podarjali otroci in začudenim pogledom tistih starejših otrok. Kajti velika punčka, z še večjim balonom -> tukaj pač nekaj ne paše skupaj. Še posebej ne s tako lepim, kot je Ivan.

Ta vikend je bil eden izmed vikendov, za katerega sploh nimam občutka da se je zgodil. Namesto da bi jaz prehitevala čas, je on mene. Ta čas pa počasi pobira tudi Ivana, saj se mu izteka rok uporabe in drastično hujša. Če pa kdorkoli ve, kje se da dobiti helij naj mi čimprej sporoči, da mu ga nafiliamo v glavo in podaljšam rok trajanja.

Slikca pa je delo Smrkca. Lepo me je predelal

Rada imam selotejp. Lahko prilepiš, kasneje odlepiš in zopet prilepiš drugam, škode pa pravzaprav ni nobene. Pa s(m)o se danes v vsem obupu spravili s sekundnim lepilom popravljati, kar se pač popraviti da. V čem je čar sekundnega lepila? Odpreš pokrovček, če le ni zalepljen še od prejšnje uporabe, ga položiš na mizo, kamor se tudi precej hitro prilepi in poizkušaš zlepiti kar je potrebno. V roki držiš tisto pet centimetrsko tubo in upaš, da ti ne pade iz rok ter da bo ena kapljica lepila priletela točno tja, kamor želiš. Stisneš -> čakaš -> usmerjaš -> še malo bolj stisneš in neverjetno; uspelo je! S tem seveda misliš, da je tvoje delo namreč končano, a se krepko motiš. Kajti sekundno lepilo, je sekundno lepilo zato, ker ti kapljica lepila v sekundi pade dol, naslednjih deset minut pa tiščiš stvar skupaj in upaš, da se bo sprijelo.

Da to ne bi bilo dovolj, si lahko zelo srečen, če ima lepilo človeku prijazen vonj. Zgodilo se mi je že, da sem skoraj zadeta od hlapov, lepila stvari skupaj. Po možnosti so bile to novoletne voščilnice. Prejemnik je nato z navdušenjem odprl ovojnico, padel okoli zaradi vonja, ki se je širil iz nje in šele potem ko je prišel k sebi ugotovil, da je izdelek pravzaprav precej lep. Tako smo bili vsi srečni, pa še novoletne želje so se uresničile.
In kar naenkrat lepilo, lepljenje in vse kar paše zraven ni več problem. Zadeve pač obvladamo, skupaj zlepimo vse, tudi tisto, kar sicer ne bi bilo potrebno in v tem še uživamo. Seveda, če odštejemo tista dva zlepljena prsta, ki jih nikakor ne moreš dobiti narazen.

Jokam, se derem, sem depresivna in po drugi strani hiperaktvina.

Moj računalnik je zadnje dni v stanju ne prižigaj, saj kot mi je bilo povedano imam možnost, da se mi znotraj škatle uniči veliko in še več. Vem samo to, da ni virus, ampak nekaj na –ator. Ventilator ali akumulator. Ne razlikujem teh pojmov. Zato…mah, saj ni veliko za dodajat, lahko rečem samo še: “Sem Maja in sem odvisna od računalnika.”

Dokler se stanje mojega dragega računalnika ne izboljša pa umiram v spoznanju, kako zelo sem obsedena in upam, da bova v bližnji, a zame zeloooo daljni prihodnosti tudi moj ”comp” in z njim jaz, dobila tisto kar potrebujeva. On nekaj na –ator, jaz pa njega v delujočem stanju.

Nikoli nisem verjela v negativne stereotipe o Slovencih. Enostavno nisem hotela, ker so se mi zdeli preveč posplošeni. Že od malega mi je jasno, da človekove lastnosti delimo na dobre in slabe, da se trudimo v drugih videti najboljše (vsaj upam da).

Pa dobim včeraj v roke šestdeset anket in navodilo, naj se še z dvema prijateljica sprehodim po Čopovi in ob Ljubljanici in naj v nekaj urah poiščemo kogarkoli, od Slovencev pa do tujcev, ki bodo izpolnili anketo. Pa smo si rekle, ah ni problema, me bi tistih šest vprašanj, ki jih je bilo potrebno obkrožit brez odpora rešile v minuti. V dobri uri nismo imele v rokah še niti ene rešene ankete. Ne bi rekla; če bi bile zadržane, popolnoma neprivlačne in nedružabne, prej nasprotno. Hitele smo tako od starih do mladih, velikih in majhnih, takih in drugačnih. Led smo prebile z dvema nasmejanima otrokoma, ki sta se podila naokoli in ko smo na svojo stran pridobile njiju, so nam tudi njuna očeta pokazala dobro voljo in z veliko mero humorja ugotavljala po čem je pravzaprav poznana Slovenija. Ni bilo potrebno veliko, pa kljub temu so za nas naredili ogromno.

Ljudje so sedeli na klopcah, gledali okoli sebe, ali se počasno sprehajali po ulicah in se za svet okoli sebe niso prav veliko zanimali. Če si do nekoga prišel z nasmehom na obrazu, si od njega odšel brez. Veliki večini bi lahko podelila priznanja za najbolj nesmiselne izgovore. Celo nune, ki bi lahko naredile eno dobro delo, so se nas odkrižale. Nesramna sem, ampak res upam, da so se preostanek dneva v ta namen pridno spovedovale Višji sili.

Kasneje sem odšla še do človeka, ki je gledal na zemljevid, ga nagovorila angleško in potrdila svojo domnevo, da je tujec. Brez problema mi je odgovoril na vprašanja in mi dal občutek, da to počne z veseljem. Nobeden izmed Italijanskih turistov ni znal angleško, nemško se zaradi našega (ne)znanja raje nismo pogovarjale, azijska rasa je bila preveč zaposlena s fotoaparati. Naš južni sosed se je poglobil v odgovore in inteligentno izjavil, da je najbolj znan Slovenec Kekec. Kdo bi si mislil, a? Priznam, od tujcev sem odgovore dobila veliko lažje in hvaležna sem jim za to.

Lahko verjamem, da imajo ljudje anket že krepko čez glavo. Prav tako, da želijo čas zase in za bližnje. Ampak lepo vas prosim, želele smo dve minuti, par prijaznih besed, verjetno bi bilo preveč, če bi zahtevale še nasmeh. Po treh dobrih urah našega poskušanja vklopiti se v družbo nas je iskanje ljudi, ki bi nekomu nepoznanemu namenili pozornost, minilo. In zdaj se samo še sprašujem, ali smo Slovenci res tako grozno zaprti, ozkogledi in neprijetni. V trenutku bi to lahko potrdila, pa ne bom. Ker bom sama pri sebi potiho še vedno verjela v tiste dobre lastnosti, ki jih najdeš v človeku in koncu koncev v Slovencih.

Ma kakšna aprilska revolucija, danes je bila prvomajska. Glede na to, da sem se včeraj v večerno-nočnih urah grela ob kresu in pela V dolini Tihi, nisem ob 5ih zjutraj prav nič z veseljem vstala. Velika količina trme je bila potrebna, da sem se skotalila s postelje in se v zori živih mrtvecev (tako nekako sem izgledala) oblekla in s svojim ”voznikom” z zamudo prihitela v godbeno sobo. Ne vem kako sem se preobula iz tenisk v petke, vem samo, da sem jih prvih nekaj metrov kar lepo sama pri sebi preklela, ampak žal uniforma zahteva svoje.

Pa smo šli; »pa mal’ po travniku, pa mal’ po cesti« in prav z iskrenim zadovoljstvom zbujali vse ljudi, se z nekaterimi člani godbe drli na ves glas in po nekaj mericah tudi plesali. Na vsakih deset metrov so nas s hrano stregli od spredaj in zadaj, da o alkoholu sploh ne govorimo. Vino in šnopc sta danes tekla v potokih, izrazi na obrazih pa so z vsakim decilitrom postajali srečnejši. Razpoloženje se mi je opazno dvigovalo, trebuh povečeval z vsakim ugrizom in brez substanc sem se pridno držala tempa po ulicah.

Glede na to, da smo v dveh urah že najmanj 7-krat jedli, nas je ob osmih za zajtrk pričakala obara. Kaj pa naj drugega, kot da pojemo, kar dobimo? Odigramo še komad, dva, tri in se natlačimo v avtobus, kjer se je igralo naprej …Trebnje, Mirna, Trebelno, Mokronog -> muska, hrana, pijača, petje (dretje), šiki miki obrati in tako naprej.

Kdor zgodaj vstaja, ima zgodaj kosilo, zato smo že ob desetih sedeli pri mizah, kot trop sestradanih volkov. Priznam, nisem se mogla upreti. Počasi se je začela kazati moja utrujenost, ker smo deset komadov že v petič ponavljali, tudi naveličanost. Ne za dolgo, izjave godbenikov ne poznajo resnosti, od smeha so mi tekle solze, žal pa nisem vedla ali me trebuh boli zaradi obilnega prenajdanja ali pa je bil tudi tokrat glavni razlog smeh. Še zadnji postanek z zamudo na Debencu je poskrbel za dobro voljo navzočih in potem smo dobro uro; zidanico za zidanico lezli domov.

Praktično 8-urni delavnik je na praznik dela minil v trenutku, ker s tako družbo, glasbo in hrano ne moreš stati pri miru. <3 Škoda je le to, da je 1. maj samo enkrat na leto, pa čeprav ga večkrat letno ne bi bila sposobna preživeti brez posledic. Haha, prislužili smo si celo to čast, da smo se znašli na prvi strani siola in če me kdo najde na sliki, mu častim pir. Namig: sem v modrem