.: my only place without limits :.

Ženske, po pravici povedano, katera se še ni vprašala tega? Če se je slučajno našla kakšna, ki ima pripravljen nikalen odgovor, naj takoj odide do spovednice, saj se Miklavž in ostali dobri možje približujejo s tako hitrostjo, da vam zagotovo ne bodo ničesar prinesli. In ne, tokrat ne bo kriv Rudolf s svojim pivskim nosom, ki ne kaže vedno prave poti, ampak vaša laž.

Bistvo pri tej stvari je, da sem bila ta teden že nadvse zgodaj zjutraj v laboratoriju s kozarčkom v roki postavljena pred dejstvo oz če sem konkretna, pred stranišče. Glede na to, da imam že od malega travme pred tem početjem in strah, da mi bo kozarček padel v WC je bilo današnje dejanje vredno vse pohvale. Opravila sem, tako kot se je spodobilo in zadovoljna zapustila kabino. V času mojega zadovoljstva se je temu primerno začelo po moji glavi poditi pomembno vprašanje: » Si predstavljaš kako hitro in brez problema bi opravila, če bi bila moški?«

Deklice smo že od malega prikrajšane pri teh stvareh, sploh če ima katera brata in situacija v kopalnici izgleda nekako takole:

Deklica: » Mamiiii, Janez me je pa pošprical!«

Mami: » Pa pošpricaj še ti njega nazaj.«

Deklica: » Kako, ko pa sem punčka!?«

Ker pa se je ravno začela zima, bi lahko izpostavila še pisanje po belem snegu, z rumeno ”barvo”. Vem, da to lahko počnemo tudi ženske, vendar ne tako natančno in prefinjeno. Užitek in oblike, ki ob teh dejanjih nastanejo v snegu so vredne vse pohvale in ustvarjalci so skoraj vedno zadovoljni s svojim delom. Mimogrede; opozorilo vsem pismenim otrokom, ki so po nesreči prišli na mojo stran in doma nevede trpijo za recesijo in posledično za lakoto: Ne jejte rumenega snega, ker vam bo potem verjetno slabo.

Tako je to, life goes up and down, zadnjih pet besed pa mi lahko potrdijo moški. Bom pa pisala božičku, da bi bila v naslednjem življenju vsaj nekaj let rada moški. Dragi predstavniki nasprotnega spola, priznam – včasih vam pa le zavidam(o).

V primeru, da gdaj izgubite denar=nico s 130imi €vri gotovine, lahko bres problema ubesite grozilno prošno na vrata, steno ali vogau vaše najljupše trgovine.

Če ne vete, kako bi jo napisali, lahko pozkusite takole:

Ko ostanem brez komentarja…

Nisem deloholik, daleč od tega…nisem perfekcionist, še dlje od tega. Priznam, sem lena, ponavadi neuporabna, težko pripravljiva za delo, nezainteresirana, če je potrebno tudi polna izgovorov. In delam napake, na katerih se učim tako, da jih naredim večkrat. Tukaj pa lahko takoj postavim en velik klicaj (!); nisem si mislila da bom kdaj brez kakršnekoli prisile name rekla tole: pogrešam delo, pogrešam kelnarjenje…

Na podlagi pogovorov z ljudmi, sem ugotovila da se delijo na take, ki ne bi za šankom nikoli želeli delati in take, ki si v natakarstvu želijo bit. Srednje črte ni. Če pogledam daleč nazaj v mojo preteklost, ko sem na začetku poletja dobila klic, ki me je spraševal če bi bila uporabna in bi delala kot kelnarca se mi je kar nasmejalo. Delo med ljudmi, malo pomivanje posode, malo brisanja miz, veliko akcije in dogajanja – kaj lepšega si človek še lahko želi. Pa sem šla na »razgovor«, povedala da bom pridna in delovna in sem bila zmenjena.

Začelo se je popolnoma enostavno, potem pa se je stopnjevalo. Najprej količina popitega alkohola, potem razbijanje kozarcev in na koncu neskončno dolgo zavlečeno pitje v noč. Poznanstva so se vrstila, družba se me je hitro navadila, tem za pogovor ni nikoli zmanjkalo. No, razen pri tistih, ki so zakomirali. In kar naenkrat so bili trije slabi meseci okoli in naenkrat stop. Konec vsega. Pa sem si mislila: saj je bilo več kot dovolj, treba se bo začet učit. Nato pa me danes med nadvse intenzivnim učenjem presune: Uh, s kakšnim veseljem bi se postavila za šank in letala med mizami ter opletala s svojim jezikom.

Posledično so me vse moje bogate misli pripeljale do spoznanja, da sploh nisem taka lenoba in da imam pred sabo še vse možnosti za to, da bom nekoč delavna in pridna. Zagon že imam. Samo še delat se spravim…

Babica, z nakupovalno košaro v roki, poleg nje stoji vnuček, ki se sprehaja med policami. Kot vsak normalen, občasno materialistično usmerjen človek takoj pomislim, da bo mali fantek spet dobil kakšno lego kocko ali pa nekaj sladkega. Napaka.

Fantek prime v roko konzervo z mačjo hrano in začne lepo počasi brati: »s perutnino, z govedino, z lososom,..«

Pa se zasliši od zadaj: »Ti poberi samo tiste z lososom in postrvjo, ker veš, da naša mucka drugih okusov ne mara.«

» Ja babi, vem. Koliko jih pa potem vzamem?«

Babica zamišljeno: » Za vsak dan dve, a boš lahko? Aja, pa vzemi še Whiskas vrečke – te ima najrajši.«

Vse lepo in prav, vsi smo izbirčni glede določenih okusov. Ampak, če je moj IQ še nekje v zlati sredini, potem mi moja logika nekako ne deluje več prav. Kdaj sem nazadnje jedla postrv? Hmm, kakšno leto ali dve nazaj – priznam, bila je noro dobra. Čakaj malo, kaj pa lososa? Hja, nikoli?!? In potem vidim babico, ki svoji mački kupuje samo hrano z okusom po lososu in postrveh, brez da bi sploh pomislila, da nekatere, manj razvajene mačke jejo to, kar jemo mi ljudje – s tem, da jemo dobro hrano.

Sicer proti tem domačim živalim res nimam nič, moti me le dejstvo, kako ljudje gledajo na njih. Ta mačka, ki bo imela danes za kosilo lososa, je verjetno zelo srečna in ima najboljše možno življenje. Če si samo zamislim njen dan: vstane, se pretegne, odide do skledice kjer jo dopoldne čaka losos, popoldne pa postrv, vmes spi tam od 10 – 15 ur in stvari se ponovijo. Po možnosti so ji kupili tudi dormeo, in ga obložili z blazinami, da se zagotovo zbudi naspana. Lahko pa se poglobim še bolj; kaj dobi ta mačka ob praznikih? Če me moj izbran okus ne vara, verjetno jastoga ali pa lignje. To si namreč, ob vsem zadovoljstvu ki ga prinaša svoji lastnici, najbolj zasluži.

Jaz se bom danes žal  ”zadovoljila” s piščancem in zelenjavo, pa kljub temu bo moj obrok potekal z mislijo na tisto srečno mačko, ki ima ravnokar v gobcu lososa.

Vsak je popoln na svoj način. Ampak čisto popoln ni pa nihče. Zato pa imamo danes t.i. plastične operacije, ki nam omogočijo svetlejšo prihodnost s povečano samozavestjo in zavidljivo majhnimi oz velikimi merami telesa.

Ženske imajo premajhne prsi. OK, to še razumem. Škarje, silikon, nitka, igla, dobrodošla je tudi narkoza in prekleto dober želodec pa smo že na polovici vseh muk. V primeru, da ima kdo od vas slučajno prevelik, ukrivljen ali preveč špičast nos, ne potrebujete več, kot manjše kladivce, močan udarec in korenite posledice. Ali pa vas bolj mika liposukcija? Potrebni pripomočki: sesalec z dovolj dolgo cevjo bo več kot dovolj. Čira, čara, špeh začara, pa me možek zopet mara. V navalu vseh lepotnih popravkov pa ne smemo pozabiti na lifting obraza. Injekcijo tam, injekcijo drugam, pogladite s primerno vročim likalnikom, pa boste večno mladi.

Žal pa v današnjem svetu to ni dovolj. V Angliji se namreč čedalje več žensk odloča za operacijo vagine. Razlog je seveda povsem sprejemljiv. Vagine žensk izgledajo kot cvetača, imajo preveč mesnate sramne ustnice ali pa enostavno na njih nekaj ne izgleda tako, kot bi moralo. In kot so dodali ˝strokovnjaki˝ s tega področja: »Vsaka bi rada imela lepo in tako, da bo všeč moškim. Vsaka želi biti spet podobna majhni punčki, kjer je vse lepo pospravljeno in ni ničesar odveč.«

Vse se da popravit, samo, da smo zadovoljne same s sabo. Od sedaj naprej se lahko poslovimo od cvetač, za katere še sama ne vem povsem kako izgledajo. Če se vam sesalec slučajno ne zamaši pri liposukciji trebuha, si ga lahko zaradi ”mesnatosti” prestavite par centimetrov nižje.

Ne ozirajte se na stranske učinke (krvavitev, bolečine in nekaj šivov v riti več kot ponavadi), saj vam bo po operaciji vsak pogled med lastne noge enostavno polepšal življenje.

O, glej ga , že dolgo se nismo videli! Kako si?? Povsem običajno vprašanje, ki me lahko v določenem trenutku tako zmede, da malo bolj, kot običajno, ne vem kje se me drži glava.

Jah, veš kako je:

Zdravje je trenutno bolj na psu, boli me grlo, na dan porabim neomejeno količino extra soft papirnatih robčkov, roke me bolijo na pregibih, zaradi pretiranega športnega udejstvovanja težko hodim po stopnicah in se ne morem prepogibati. Ne rečem da je slabo, ampak bilo je že bolje. Beri naprej …

Koliko je nas, ki celih deset mesecev jeseni, zime in pomladi komaj čakamo na tista dva prava meseca poletja? Z navdušenjem odštevamo zadnje dneva do počitnic in dopusta. Polni hrepenenja čakamo na štiriindvajset ur popolnega odklopa, kjer bomo pozabili vse pomembno in se komaj spomnili lastnega imena. Ja, poletje, ki s sabo prinese tako milijon dobrih kot slabih stvari.

Če ne bi bila zadnji teden polno zaposlena, bi se verjetno imela čas ubadati z vsemi nasveti, ki nam jih posreduje javnost. Poletje je tu, naše zdravje je najpomembnejše zato moramo ves čas paziti kje smo, kaj delamo, kako smo oblečeni in koliko kilogramov sončne kreme imamo na sebi.. Sonce pa je nevarno za nastanek kožnega raka, zato potrebujemo milijon kremic za sončenje ter seveda sončna očala z ustrezno UV zaščito in pokrivalo. Ne smemo pozabiti na poletni modni trend, natikače, ki imajo vsaj tako debel podplat, da skozenj do naših stopal ne pride vročina. Problem se pojavi, ko zaslediš, da natikači škodujejo zdravju, saj ob prepogostem nošenju povzročijo, da se naše stopalo deformira v tolikšni meri, kot če bi nosili vrtoglavo visoke pete. Posledica so otečeni in boleči gležnji, zato od sedaj naprej pazim koliko ur imam nateikače na nogah. Yeah right…

Si po vročem dnevu mogoče privoščite hladno prho? Nič več! Sproščeno prhanje po napornem dnevu bi lahko celo resno ogrozilo vaše zdravje, opozarjajo strokovnjaki. Težava ni v samem prhanju. Grm, v katerem tiči zajec, so plastične zavese, ki jih imate (morda) obešene ob prhi. Te naj bi zadrževale strupene kemikalije, ki škodijo pljučem, osrednjemu živčnemu sistemu, jetrom in ledvicam. Tako je vsaj pokazala nova raziskava Centra za zdravje in okolje v Virginiji. Dragi moji, ne tuširajte se preveč, sicer boste še ta poletje ob pljuča.

Nekateri si na dolgo pričakovanem dopustu v miru privoščijo en čik, ampak lepo bi vas prosila, da se odvadite. Raziskave so namreč (zopet) pokazale, da kajenje po novem lahko povzroča poleg tisoč drugih nevšečnosti še okvaro sluha, saj le ta ogrozi krvni obtok v ušesih.

Med poletjem torej lahko popolnoma zaživite z upanjem, da ga preživite. Pa naj še kdo reče, da poletni meseci niso daleč najboljši del našega življenja?

Povem bolj jasno? PoČiTniCe.

Od nekdaj imam ”rada” javne WC-je. Kaj je lepšega, kot občutek, da so jih pomili ravno tri mesece nazaj ali pa vonj, ki ti odmaši še tako zamašen nos? Da sploh ne omenjamo veselja, ko ugotoviš, da je lijak tam samo zato, da zgleda estetsko in po možnosti ne toči vode.

Potreba je potreba, če je fizična, potem ti ni pomoči in jo moraš opraviti. Glas pa mi zamre, ko moram za to, da potrebo opravim, tudi plačati. Ne spomnim se ali sem v Sloveniji javna stranišča že kdaj plačevala, vem pa da zadnja leta kadarkoli se znajdem v tujini, tam puščam najmanj po dva evra za to, da se lahko polulam. Na vse to me je spomnila včerajšnja Italija. Celodnevno kroženje po ulicah, boleče noge in temu primerno pitje neomejenih količin vode, so me privedle do tega, da sem si zaželela stranišča. In sem ga našla. Kaj ga ne bom, vrsto si videl že z druge strani ceste. Postavim se med tiste po zadnji modi oblečene Italijanke z vrtoglavo visokimi petami in tako petimi kilogrami make-upa na obrazu ter čakam, da pridem na vrsto. Po desetih minutah se s prekrižanimi nogami primajem do vrat, ko mi pot prekriža uniformirana gospa in mi s prstom pokaže na listek, kjer mi je na veliko pisalo: Toillete – 1€ .
Vdam se v usodo, ji v roke porinem kovanec in se premaknem v kabino. Oooo, glej ga zlomka Maia, danes je tvoj srečen dan, kajti nimaš vsak dan priložnosti opravljati potrebe v »sekretu na štrbunk«. Papirja ni, umivalnik ne dela. Temu pravimo WC vreden svojega denarja.

Na trenutke mi je žal, da nisem toliko privilegirana, kot so na tem področju moški in bi se lahko takim, ki si želijo,da je WC plačan, samo smejala v glavo. Kaj je lepšega kot oditi za prvi vogal, avto ali steber in tam veselo močiti zemljo? Kot sem rekla, to je privilegij.

Če pa pogledam na to s svetle plati, sem včeraj za stranišče porabila samo en evro. V Benetkah sem namreč za enkratno uporabo plačevala dva evra, po Franciji pa tudi dva in pol. Cene še vedno rastejo, močno upam, da podražitve ne vplivajo na stranišča, kajti drugače mi naslednjič ne bo mi preostalo drugega, da bom, ne ozirajoč se na druge, pridno gnojila zemljo kjerkoli se bom pojavila.

»Veš, mi je Tajra rekla, da ima Jon nekej zate«  Samo malo, kdo, kaj in še enkrat kdo? Imam samo jaz občutek, da čeprav živimo  v Sloveniji, vsaj pri tistih najmlajših čedalje večkrat poslušamo tuja ali pa popolnoma izmišljena imena?

Pa ne, da bi imela slabo mnenje o njih, samo po eni strani sem na Slovenijo vseeno navezana do te mere, da rada slišim slovenska imena.  Glede na to da ima ime Ana že kar dolgo tradicijo, je med nami čedalje več takih, ki jim poleg Ana dodajo še Pia.  Prav, pa Ana-Pia. Če se afnamo naprej, bo čez 5 let bo verjetno precej popularno Ana-Nas ali pa Ana-Konda.

Sicer pa; če vam slučajno manjka novih moških imen in ste precej naveličani Janeza, Mihe, Ivana, Petra in Andreja , lahko izbirate med bolj eksotičnimi: Tian, Mai, Nico, Timej ali Edon. Vam to ni dovolj? Mogoče si vaš sin zasluži ime, ki kar sam od sebe kliče po tem, da bi zgradil barko in rešil vse ogrožene živalske vrste…torej Noe?

Za nežnejši spol pa si lahko po novem omislite Adeliso, Kiaro, Robin, Tanajo ali Erin. Pristna slovenska imena, za katere sicer ne vemo točnega izvora. Kot pravijo, ime zaznamuje človeka za celo življenje, zakaj torej si te deklice ne zaslužijo unikatnega imena?

Še vedno se ‘navdušujem’ nad Luno, ker samo ena na nebu ni dovolj, potem nad kraljem živali Levom ali pa nad vsako jutro v travi ležečo Roso. Vendar so Luna, Lev in Rosa že preveč obrabljeni. Potrebujemo nekaj svežega, omislimo si Mesec, Pingvina in Strelo. Potem pa se bomo lahko na otroškem igrišču drli: » Luna, ne nagajaj Mesecu in se pojdi igrat z Levom!«

Opcij je milijon, Slovenci in slovenska imena počasi izumirajo, sicer pa to tako ali tako ni važno. Dokler imajo otroci tako lepa imena, nihče ne rabi vedeti od kje Enya, Vanessa, Tinej in Nicol sploh prihajajo.