Ne kadim, a vedno vžgem.

Po dveh letih intenzivnega študija sem končno ugotovila, zakaj so četrtkovi večeri v Ljubljani tako zelooo zanimivi. Resda je malo žalostno in zaskrbljujoče, da sem se v teh dveh letih osredotočala zgolj in izključno samo na študij ter pozabila na vse osvobajajoče žure, ki so sovpadajo (oh, globoka beseda) s študijskimi leti, vendar pa sem globoko prepričana, da se bodo stvari obrnile na bolje …

Se opravičujem vsem tistim, ki me poznate in se vam je v prvem odstavku malo zaletelo. Tistim pa, ki me ne poznate oz. se samo delate da me; bodimo iskreni, postregla sem vam z nepreverjenimi in težko dokazljivimi informacijami o moji intenziteti učenja in o študijskem navdušenju. Že res, da imam rada svoj študij, vendar zaradi njega ne trpijo recimo temu ”obšolske dejavnosti.” Torej, preidimo k bistvu: občutno premalo sem bila pozorna na Erasmus žure, ki so v Ljubljani že preverjena doza dobre in predvsem eksotične zabave.

Pa začnimo tako, kot bi to začele dnevne novice oz. kronika. V četrtek, 26. 1. 2012 se je gruča študentov, naveličanih izpitnih rokov odločila za razvedrilo v stilu dobre glasbe in plešočih teles. Odločitev je bila definitivno pravilna, saj so že v drugem »zbirališču mladih« našli to, kar so iskali: razvedrilo. Prvi je bil seveda parlament, ki so ga tokrat prvič videli praznega in šele sedaj vedo, kako dejansko zgleda, drugi pa je bil s strani tujega študenta predlagan Companeros. Že res, da ta ni vedno pravo mesto za dobro razvedrilo, vendar se je tokrat izkazalo ravno obratno.

Ne vem, ali je bil kriv zaključek prvega dela izpitov ali pa množica tuje govorečih študentk in študentov. No ja, jaz sem se povsem nehote (res, prisežem na svoje blond lase) fokusirala na moški del, beri: kup prijetno zagorelih in temnolasih »surferjev« s Portugalske, en bolj simpatičen od drugega. Beseda je padla, nekaj kozarčkov tudi in poleg sproščenega klepeta so prijali tudi plesni koraki, čeprav smo se zaradi gneče bolj težko premikali – smo se pa zato imeli priložnost malo bolj stisniti. Vem, Bog ali neka višja sila me ima včasih res rad/a.

Še vedno mi je žal, da so stvari ob šestih zjutraj že zaključile in da noč nima neomejenega roka trajanja, a če združimo prijetno s koristnim, potem imam dodaten razlog več, da se odločim za študijsko izmenjavo na Portugalskem. Tiste osnove jezika se bom že naučila (bodimo iskreni, saj je samo en jezik več), dobre veze in lepa poznanstva imam, študij bo pa tako ali pa tako prioriteta. Tako da, dragi tuji študentje – lepo vabljeni v našo majhno Slovenijo, da si razširimo poznanstva in uspešno prežuramo še kakšno noč. Ali dve. Okey, tri!

Četudi se včasih sama sebi zdim kar precej inteligentna v primerjavi z nekatero človeško raso, ki jo vsakodnevno srečujem in spremljam okoli sebe, se stvari zakomplicirajo, ko pride do zadev z računalniki. Sicer imam srečo, da se moški del prijateljev kar precej spozna na te zadeve in da me po navadi rešuje iz zagat, a vendar na žalost niso vedno na razpolago. Tokrat niso bili. Tako se mi je že kar nekaj časa nazaj pripetila neljuba situacija, ko sem verjetno povsem nezavedno pritisnila gumb, ki kar naenkrat ne obstaja več. Oziroma, vsi ki trdite, da obstaja naj vam zagotovim …jaz ga ne najdem.

Pisalo se je leto 2011 in predvidevam, da je bilo mirno popoldne, ko sem poslušala glasbo na (upam da) vsem poznani spletni strani YouTube.  Odkar ima ta spletna stran nešteto možnosti in odkar vem za vse te poljubne možnosti, se trudim, da bi jih čim bolj izkoristila in tak dobrohoten namen sem imela tudi tistega lepega popoldneva. A ta posebni gumb, ki ne obstaja več je zadnjih nekaj mesecev spremenil v situacijo, v kateri mi (sedaj sicer nič več) spoštovani in globoko častitljivi stric YouTube prevaja oz. se trudi prevajati naslove komadov ter po možnosti tudi njihove izvajalce. Za lažjo predstavo, stvar zgleda takole:

• U2 – Sunday Bloody Sunday je po novem U2  – nedelja Bloody Sunday
• Nina Simone – Feelin’ Good z občutkom prevaja v Nina Simone – dobro počutje
• Rihanna – Man Down se nagajivo spremeni v Rihanna – Man dol
• Tina Turner – We Don’t Need Another Hero postane Tina Turner – Ne potrebujemo en Hero
• Adele – Rolling in The Deep pa kot kaže v Adele – valjanje v Deep

A vendar, če sem iskrena kot običajno, potem lahko priznam, da me zelo zabava in na trenutke celo impresionira.  Po eni , racionalno naravnani strani si želim, da bi to lahko že enkrat izklopila/ugasnila, po drugi, otroško nagajivi pa mi v teh samotnih in monotonih dneh izpitne mrzlice polepša marsikatero trpko minuto. Kaj si mislijo sosedi ob mojih nenadnih navalih smeha pa raje na razmišljam in si zavrtim Robbija Williamsa – Napačno razumljen.

Za prevod se obrnite na YouTube oz. bolj specifično, na moj računalnik.

Robbie Williams – Napačno Razumljen

Ne igram loterije. Zakaj? Ker vsakič, ko so v igri veliki zneski pozabim vplačat tiste štiri evre in si močno želeti ali celo vizualizirati, da bo med milijardo možnosti dobitna kombinacija ravno moja. Če sem iskrena, še kovanca ne znam vreči tako, da bi lahko določili cifro ali grb, ker mi pade na tla. Zakaj bi potem preizkušala srečo?

Torej, po burnem pisanju medijev o visokem znesku na loteriji in po gromozanski gledanosti, ki si jo je včeraj dvignila Televizija Slovenija (ja, RTVjevci, res vas ne maram), smo izvedeli, da ni zadel nihče. A kljub temu, število ”zadetih” v Sloveniji  pa je kar veliko. Začnem lahko pri politiki, ampak bom tu hitro tudi končala, čeprav ta pojem ne pozna konca.

Potem se lahko zgledujemo po vseh tistih, zadetih od ljubezni. Ljubezen je pa ja luštna stvar. Sploh prvih pol leta, ko si noro zaljubljen in partnerja idealiziraš. Saj ne, da imam kaj proti ljubezni, res je super biti zaljubljen – če ne drugega, nisi pozoren na vsako malenkost, ki te običajno vrže s tira in si samo srečen, da imaš človeka, ki te ljubi takšnega, kot si. Dokler se mu ne zameriš. Hec, ljubezen je res fajn, samo pozabila sem kako to zgleda, zato sem trenutno malček sarkastična. Vendar, če sem pogledala vse epizode Seksa v mestu, potem verjemite, verjamem v ljubezen.  In zato z največjim zadovoljstvom pritrjujem Carrie, moji dobri prijateljici iz Seksa v mestu, ki je dejala: »Maybe some women weren’t meant to be tamed,maybe they’re supposed to run wild until they find someone just as wild to run with.«

Najbolj tipične zadetosti izhajajo iz alkohola in trave. Verjamem v oboje, v alkohol in v travo. Mami, tukaj lahko nehaš brat. Hvala. Ne ne, hec. Spet. Torej, alkohol osrečuje ljudi, vsaj jaz imam tak občutek; ker če ne bi osrečeval, potem ljudje ne bi pili tako pogosto in v takšnih količinah. In trava? Ja enak odgovor kot za alkohol, kaj čmo komplicirat. Samo vsak pri sebi se mora odločit, kaj ga bo zadelo bolj.

Jaz sem vedno in najbolj zadeta od potovanj. Nič ni lepšega kot sedenje na letalu, misel, da boš naslednjih nekaj dni srečen in zadovoljen, četudi bo šlo vse narobe in kot najpomembnejši modni dodatek: izjemna družba, ki sedi ob tebi. Perfekcija. Kaj naj rečem, komaj čakam, da se ga zadanem …

Lighthouse Family – High

Imam samo jaz občutek, da so navodila izredno zapletena ali sem samo človek, ki bi potreboval še dodatno razlago? Vse se je začelo, ko sem imela dopoldne dve dolgi nedeljski uri časa, že posnet intervju, ki je moral na papir oz. v teh sodobnih časih lahko temu rečemo na ekran ter rok oddaje prispevka in navodilo: max. 1500 besed. No ja, vsaj tako sem mislila.

Glede na to, da je intervju trajal dobre pol ure, da sem imela zgovornega sogovornika in da mi je bilo na kavi z njim res prijetno, se mi je zdelo, da teh maksimalno 1500 besed ne bo tak problem. In sem pisala in pisala, še osnovno fizično potrebo sem odlagala, kakor dolgo se je dalo …samo, da se mi ne bi navdušenje nad delom poleglo. Nastalo je 1200 besed, bila sem zadovoljna, kar naenkrat se je prosto popoldne zdelo povsem uresničljivo, manjkal je le še ustrezen naslov in kratek uvod. Seveda pa ima tudi uvod omejeno število besed, zato sem še enkrat odprla navodila in glej ga zlomka (ja, uporabila sem težko kletvico, ki ne zveni preveč lepo in se je bom trenutno raje izognila), v oči mi je padlo navodilo: 1500 znakov. Preberem še enkrat. Preberem dvakrat. 1500 znakov, s presledki. Sedaj pride na vrsto še grša kletvica (žal, poznam jih kar nekaj), malo puljenja las in udarec po glavi. Tri strani in dobri dve uri dela sem bila tako primorana skrčiti na pol strani. No, še vedno zbiram pogum.

Včasih se vprašam ali se to res dogaja samo meni, ali je v navodilih že nasploh nekaj takega, kar ljudi zmede in zavede. Ker če pomislim logično, narejena so za to, da so nam stvari jasne in olajšane, mi/jaz pa si jih dejansko še bolj zakompliciramo. Ali pa je dejstvo, da se nam vse enostavne stvari zdijo preveč enostavne in si jih  kompliciramo sami?

Evo, pa imam spet povod za novo objavo.

31. 12. 2011, čas: 22.39. Ne, od leta 2008 nisem postala zapečkar, še vedno imam socialno življenje, čeprav trenutno ne delujem tako in zopet sem našla inspiracijo za eno, recimo temu primerno objavo. Zakaj sem na novoletni večer za računalnikom raje ne bom razlagala, lahko pa razložim moje mnenje, zakaj je v decembru največ samomorov. Predstavljajte si, da ste dvajsetletnica, ki zaradi določenih neizogibnih razlogov na novoletni večer ostane doma (ja, verjamem, da je to težko predstavljivo) in da imate na razpolago štiri tehnološke zadeve, radio, televizijo, računalnik in telefon.

Na najbolj poslušanem Radiu 1 zopet vrtijo več dobre glasbe, beri: kombinacija Lady GaGa, Phila Collinsa in njegove Wonderful tonight ter Siddharte , dobro glasbo pa prekinejo izjave Denisa Avdiča, ki se trudi in trudi, da bi ja povedal nekaj za umret smešnega.

Televizija: RTV SLO, natančneje prvi program je zopet poskrbel za glasbo, ki ustreza tako starim, kot … starim. Mešanica Boštjana Romiha, Jasne Kuljaj in kot uvod Ray, s kot kaže še neumrljivo skupino Tangels. Na POP TV-ju se (hm, že tretjič letos?) vrti dve uri in pol trajajoča Da Vincijeva šifra, na A Kanalu so zopet presegli pričakovanja s filmom o najstnici, ki se ugrabi sama. Naslov filma me povsem iskreno ne zanima.

Računalnik: katerokoli spletno stran odpreš, se na vrhu bohoti gromozanski napis Srečno 2012 in če se le da slika ognjemeta, čeprav si dejansko želiš še kakšno drugo informacijo, do katere pa se zaradi napisa ne moreš prebiti in kaj kmalu opustiš nadaljnjo iskanje.

Telefon: zopet tri enaka voščila, ki se v roku celega večera vsaj petkrat ponovijo, seveda vsakič s strani drugega pošiljatelja in moj petdesetkrat ponovljeni odgovor Hvala z dodanim , ki po mojem mnenju naredi sporočilo bolj iskreno. Upam.

Moram dodati sklep in še natančnejšo razlago izbranega naslova? Ne. Kdor ni razumel do tukaj, tudi kasneje ne bo. Želim vam zdravo novo leto in dodajam mojo edino novoletno zaobljubo: ponovna vzpostavitev bloga in ponovne objave. Yes we can!

Ženske, po pravici povedano, katera se še ni vprašala tega? Če se je slučajno našla kakšna, ki ima pripravljen nikalen odgovor, naj takoj odide do spovednice, saj se Miklavž in ostali dobri možje približujejo s tako hitrostjo, da vam zagotovo ne bodo ničesar prinesli. In ne, tokrat ne bo kriv Rudolf s svojim pivskim nosom, ki ne kaže vedno prave poti, ampak vaša laž.

Bistvo pri tej stvari je, da sem bila ta teden že nadvse zgodaj zjutraj v laboratoriju s kozarčkom v roki postavljena pred dejstvo oz če sem konkretna, pred stranišče. Glede na to, da imam že od malega travme pred tem početjem in strah, da mi bo kozarček padel v WC je bilo današnje dejanje vredno vse pohvale. Opravila sem, tako kot se je spodobilo in zadovoljna zapustila kabino. V času mojega zadovoljstva se je temu primerno začelo po moji glavi poditi pomembno vprašanje: » Si predstavljaš kako hitro in brez problema bi opravila, če bi bila moški?«

Deklice smo že od malega prikrajšane pri teh stvareh, sploh če ima katera brata in situacija v kopalnici izgleda nekako takole:

Deklica: » Mamiiii, Janez me je pa pošprical!«

Mami: » Pa pošpricaj še ti njega nazaj.«

Deklica: » Kako, ko pa sem punčka!?«

Ker pa se je ravno začela zima, bi lahko izpostavila še pisanje po belem snegu, z rumeno ”barvo”. Vem, da to lahko počnemo tudi ženske, vendar ne tako natančno in prefinjeno. Užitek in oblike, ki ob teh dejanjih nastanejo v snegu so vredne vse pohvale in ustvarjalci so skoraj vedno zadovoljni s svojim delom. Mimogrede; opozorilo vsem pismenim otrokom, ki so po nesreči prišli na mojo stran in doma nevede trpijo za recesijo in posledično za lakoto: Ne jejte rumenega snega, ker vam bo potem verjetno slabo.

Tako je to, life goes up and down, zadnjih pet besed pa mi lahko potrdijo moški. Bom pa pisala božičku, da bi bila v naslednjem življenju vsaj nekaj let rada moški. Dragi predstavniki nasprotnega spola, priznam – včasih vam pa le zavidam(o).

V primeru, da gdaj izgubite denar=nico s 130imi €vri gotovine, lahko bres problema ubesite grozilno prošno na vrata, steno ali vogau vaše najljupše trgovine.

Če ne vete, kako bi jo napisali, lahko pozkusite takole:

Ko ostanem brez komentarja…

Nisem deloholik, daleč od tega…nisem perfekcionist, še dlje od tega. Priznam, sem lena, ponavadi neuporabna, težko pripravljiva za delo, nezainteresirana, če je potrebno tudi polna izgovorov. In delam napake, na katerih se učim tako, da jih naredim večkrat. Tukaj pa lahko takoj postavim en velik klicaj (!); nisem si mislila da bom kdaj brez kakršnekoli prisile name rekla tole: pogrešam delo, pogrešam kelnarjenje…

Na podlagi pogovorov z ljudmi, sem ugotovila da se delijo na take, ki ne bi za šankom nikoli želeli delati in take, ki si v natakarstvu želijo bit. Srednje črte ni. Če pogledam daleč nazaj v mojo preteklost, ko sem na začetku poletja dobila klic, ki me je spraševal če bi bila uporabna in bi delala kot kelnarca se mi je kar nasmejalo. Delo med ljudmi, malo pomivanje posode, malo brisanja miz, veliko akcije in dogajanja – kaj lepšega si človek še lahko želi. Pa sem šla na »razgovor«, povedala da bom pridna in delovna in sem bila zmenjena.

Začelo se je popolnoma enostavno, potem pa se je stopnjevalo. Najprej količina popitega alkohola, potem razbijanje kozarcev in na koncu neskončno dolgo zavlečeno pitje v noč. Poznanstva so se vrstila, družba se me je hitro navadila, tem za pogovor ni nikoli zmanjkalo. No, razen pri tistih, ki so zakomirali. In kar naenkrat so bili trije slabi meseci okoli in naenkrat stop. Konec vsega. Pa sem si mislila: saj je bilo več kot dovolj, treba se bo začet učit. Nato pa me danes med nadvse intenzivnim učenjem presune: Uh, s kakšnim veseljem bi se postavila za šank in letala med mizami ter opletala s svojim jezikom.

Posledično so me vse moje bogate misli pripeljale do spoznanja, da sploh nisem taka lenoba in da imam pred sabo še vse možnosti za to, da bom nekoč delavna in pridna. Zagon že imam. Samo še delat se spravim…

Babica, z nakupovalno košaro v roki, poleg nje stoji vnuček, ki se sprehaja med policami. Kot vsak normalen, občasno materialistično usmerjen človek takoj pomislim, da bo mali fantek spet dobil kakšno lego kocko ali pa nekaj sladkega. Napaka.

Fantek prime v roko konzervo z mačjo hrano in začne lepo počasi brati: »s perutnino, z govedino, z lososom,..«

Pa se zasliši od zadaj: »Ti poberi samo tiste z lososom in postrvjo, ker veš, da naša mucka drugih okusov ne mara.«

» Ja babi, vem. Koliko jih pa potem vzamem?«

Babica zamišljeno: » Za vsak dan dve, a boš lahko? Aja, pa vzemi še Whiskas vrečke – te ima najrajši.«

Vse lepo in prav, vsi smo izbirčni glede določenih okusov. Ampak, če je moj IQ še nekje v zlati sredini, potem mi moja logika nekako ne deluje več prav. Kdaj sem nazadnje jedla postrv? Hmm, kakšno leto ali dve nazaj – priznam, bila je noro dobra. Čakaj malo, kaj pa lososa? Hja, nikoli?!? In potem vidim babico, ki svoji mački kupuje samo hrano z okusom po lososu in postrveh, brez da bi sploh pomislila, da nekatere, manj razvajene mačke jejo to, kar jemo mi ljudje – s tem, da jemo dobro hrano.

Sicer proti tem domačim živalim res nimam nič, moti me le dejstvo, kako ljudje gledajo na njih. Ta mačka, ki bo imela danes za kosilo lososa, je verjetno zelo srečna in ima najboljše možno življenje. Če si samo zamislim njen dan: vstane, se pretegne, odide do skledice kjer jo dopoldne čaka losos, popoldne pa postrv, vmes spi tam od 10 – 15 ur in stvari se ponovijo. Po možnosti so ji kupili tudi dormeo, in ga obložili z blazinami, da se zagotovo zbudi naspana. Lahko pa se poglobim še bolj; kaj dobi ta mačka ob praznikih? Če me moj izbran okus ne vara, verjetno jastoga ali pa lignje. To si namreč, ob vsem zadovoljstvu ki ga prinaša svoji lastnici, najbolj zasluži.

Jaz se bom danes žal  ”zadovoljila” s piščancem in zelenjavo, pa kljub temu bo moj obrok potekal z mislijo na tisto srečno mačko, ki ima ravnokar v gobcu lososa.

Vsak je popoln na svoj način. Ampak čisto popoln ni pa nihče. Zato pa imamo danes t.i. plastične operacije, ki nam omogočijo svetlejšo prihodnost s povečano samozavestjo in zavidljivo majhnimi oz velikimi merami telesa.

Ženske imajo premajhne prsi. OK, to še razumem. Škarje, silikon, nitka, igla, dobrodošla je tudi narkoza in prekleto dober želodec pa smo že na polovici vseh muk. V primeru, da ima kdo od vas slučajno prevelik, ukrivljen ali preveč špičast nos, ne potrebujete več, kot manjše kladivce, močan udarec in korenite posledice. Ali pa vas bolj mika liposukcija? Potrebni pripomočki: sesalec z dovolj dolgo cevjo bo več kot dovolj. Čira, čara, špeh začara, pa me možek zopet mara. V navalu vseh lepotnih popravkov pa ne smemo pozabiti na lifting obraza. Injekcijo tam, injekcijo drugam, pogladite s primerno vročim likalnikom, pa boste večno mladi.

Žal pa v današnjem svetu to ni dovolj. V Angliji se namreč čedalje več žensk odloča za operacijo vagine. Razlog je seveda povsem sprejemljiv. Vagine žensk izgledajo kot cvetača, imajo preveč mesnate sramne ustnice ali pa enostavno na njih nekaj ne izgleda tako, kot bi moralo. In kot so dodali ˝strokovnjaki˝ s tega področja: »Vsaka bi rada imela lepo in tako, da bo všeč moškim. Vsaka želi biti spet podobna majhni punčki, kjer je vse lepo pospravljeno in ni ničesar odveč.«

Vse se da popravit, samo, da smo zadovoljne same s sabo. Od sedaj naprej se lahko poslovimo od cvetač, za katere še sama ne vem povsem kako izgledajo. Če se vam sesalec slučajno ne zamaši pri liposukciji trebuha, si ga lahko zaradi ”mesnatosti” prestavite par centimetrov nižje.

Ne ozirajte se na stranske učinke (krvavitev, bolečine in nekaj šivov v riti več kot ponavadi), saj vam bo po operaciji vsak pogled med lastne noge enostavno polepšal življenje.