Ne kadim, a vedno vžgem.

Poneumljene izpovedi blondinke

Avstralija v statistikah

22.05.2016

Ob najbolj Avstralsko-tožnih trenutkih še vedno iščem prave besede. Ko tako pobrišem že četrti odstavek in se vprašam, kaj sploh hočem povedat, pa bolj kot ne, strmim v prazno stran.

Realnost je taka, da sem trenutno doma. Ja, domadoma. Z mislimi pa nekje med Avstralijo in Slovenijo. Ne, ne želim si nazaj in ja, trije meseci dopusta so bili dovolj. Verjetno zato, ker vem, da bom šla spet nazaj. V teh treh mesecih se je samooklicani amater namreč prelevil v samooklicanega polamaterja in sedaj ne tolči solz, ampak (čeprav se nanjo ne spozna) za nazaj vodi samo še statistiko:

  • 88 (bombastičnih) dni,
  • 10 letov,
  • 60 (včasih mučnih) ur na avionih,
  • 5 letalskih družb,
  • 6000 prevoženih kilometrov na vzhodni in zahodni obali,
  • 1 počena guma,
  • 0 počenih kondomov (YES!),
  • 3-krat tedensko tankanje PandaVan-a,
  • 1 grda kača, ki je vodila v
  • 1 živčni zlom,
  • 5 (živih) vombatov, ki so pripeljali do
  • nešteto sproščenih hormonov sreče,
  • obilica kengurujev in emujev (živih in povoženih) ter
  • 2 kenguruja na krožniku,
  • 2 porabljeni kremi za sončenje,
  • 0 opeklin,
  • 1 morski pes (v daljavi, hvalabogu),
  • 12 več kot 3-sekundnih stoječih ovacij na surfu,
  • 1 potolčeno koleno,
  • 1 črn noht,
  • 3 prepiri (večinoma notranji),
  • 20 ingverjevih piv,
  • hektolitri popite vode (včasih tudi morske),
  • preveč popapcanih kilogramov mesa,
  • premalo zdravih obrokov,
  • 1 zavrnjenja kreditna kartica in posledično
  • 1 jokajoči vzdih,
  • 99 nepomembnih težav in
  • 1 neskončno zadovoljna blondinka.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Avstralija za amaterje XII.

9.05.2016

Kako? Zelo upokojensko. Moj dan ima še vedno 24 ur, časa pa pač nimam nobenega. Po nekem čudnem slučaju se izgubi nekje med jutranjim in večernim ščetkanjem zob, jaz pa se vsak ponedeljek zgrozim kam je šel še en vikend.

Nevarno se približujem trenutku, ko se mi bo od nedela zmešalo in je občasno že opaziti težnje po prevzemanju odgovornosti. Ali če poenostavim … v lokalu se kar sama ponudim, da lahko počakam za šankom in sama sebi postrežem kavo, na bencinski črpalki pobrišem okno še gospodu na desni, ki ima še bolj umazanega kot jaz in ljudem z otroki mimogrede obljubim vikend varstvo. In po dobri uri to tudi obžalujem. Višek sem definitivno dosegla v Melbournu, ko sem se prijazno (a zdravju in zavarovanju neprijazno) ponudila, da lahko popoldne z majstrom skočim še na streho in pomagam zakrpati luknjo, da bo hitreje.

Brezposelnost je tako hudičevo naporna reč in očiten pokazatelj, da je tri mesečni dopust absolutno največ, kar moje telo premore. Jap, prihajam domov, da se postavim v vrsto brezposlenih diplomirancev, ki živijo pri starših. Pa da vidimo, kako dolgo bo trajalo.

Tedenski incidenti bodo tako hitro prerasli v iskanje službe, na trgu (ne)dela pa bo ena blondnika več, hehej!

Fotka tedna: Vikend varstvo v podmornici.

Vrhunec tedna: Kopica luštnih kavarnic, lokalov, trgovin in klopc, ki jih ponuja Melbourne in jih najdeš samo takrat, ko se sam zgubiš v mestu.

Razočaranje tedna: Nekako sem računala da mi dolgih hlač ne bo treba potegnit iz kufra, pa me je Melbourne hitro prisilil, da sem morala žrtvovati kratke.

Izjava tedna: »A medium pečen zrezek bi? Ne bo šlo, jaz znam spečt samo surovega.«

Avstralski nauk tedna: Angleški priseljenci so zaradi želje po gostejši poselitvi te divje celine pred pedesetimi leti v Avstralijo prišli za 10 avstralskih dolarjev. Točno to. Za 10$. Zdaj pa za ta denar tu še kave in rogljička ne dobiš.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Avstralija za amaterje XI.

3.05.2016

Nedeljski blog je lahko nedeljski tako dolgo, dokler imaš vse razpoložljive vire, da ga lahko objaviš. Lahko pa se pripelješ v 4,5 milijonsko mesto in si naslednje tri dni odrezan od sveta. Kje? V Melbournu.

Menda mi je to mesto pisano na kožo, vendar tega uradno ne morem še potrdit, ker nas je v noči iz sobote na nedeljo zdelala taka nevihta, da smo bili v rezidenci Ohrotove babice v predmestju od sveta odrezani za tri dni. Vse skupaj se je začelo s prijetnim večernim dežjem, končalo pa s tremi porušenimi stoletnimi drevesi in dvema pokončanima oposuma na verandi. Brez elektrike, a hvalabogu vsaj s toplo vodo in plinskim štedilnikom. Tako smo na devetih stopinjah, v pletenenine oblečeni in frotiraste halje zaviti po hiši hodili kot v varovani bolnišnici, vsake toliko časa pa od gasilcev osebno dobili informacijo, da elektrike tudi v naslednjih sedmih urah ne bo.

Ker je 84-letna babica (kot pravi) doživela že vse kar se da, o čemer govorijo tudi njene fotografije na steni, kjer v puščavi Gobi jezdi kamelo, z zlomljenim kolkom sedi v ruski bolnišnici, v Angliji za ušesa vleče stražarja pred kraljevo rezidenco, za osemdesesti rojstni dan namesto pihanja svečk raje s pištolo strelja glinaste golobe in ti za dobrodošlico pripravi vodka-jelly shotse, potem ti hitro postane jasno, da tudi brez elektrike ne bo dolgčas.

V soju sveč me je namreč naučila avstralsko različico bridga in osnove kvačkanja, da si bom lahko naredila copate. Hkrati pa razložila pravila pokra in me potem v glasnem smehu nažgala vsaj 72-krat. In čeprav bolj slabo sliši, te tudi ob svečah takoj opazi, ko želiš malo pogoljufat. Glede na njene doživete pripetljaje si ta nora babica več kot očitno zasluži, da ji spišem biografijo, če pa v njo vpletem še z njo živečo hipi-teto, potem pa si počasi upam trdit, da to lahko postane prodajna uspešnica.

Bolj samosvojo izkušnjo Melbourna bi težko dobila, a danes še vedno odhajam v center, da se na lastne oči prepričam o njegovi izjemnosti. Tedenskih incidentov imam dovolj za celo leto, a kljub temu še vedno lahko izčrpam najljubše.

Fotka tedna: Mami vombat in mini vombat, ob precej laganem prečkanju ceste. Jaz pa tako vzihčena, da sem komaj držala fotoaparat.

Vrhunec tedna: Nacionali park Wilson’s Promontory in hkrati najbolj slikovit del Avstralije, kjer sem živela med vombati, emuji in kengruji. In se topila od zadovoljstva.

Razočaranje tedna: Na črpalki mi je zavrnilo kreditno kartico. Kar je več kot očiten znak, da bo počasi treba domov.

Izjava tedna seveda pripada Ohrotovi babici, ki se po dveh dneh brez elektrike zadere: »Dej prižgi si luč, da se ne boš oči pokvarla!«

Avstralski nauk tedna: Avstralci imajo na svojih dovozih poštne nabiralnike, ki si jih ponavadi izdelajo kar sami, kar rezultira v izjemni kreativnosti. Tako lahko med vožnjo opaziš vse od starih sodov, porcelanastih buldogov pa do meni osebno najljubšega, mikrovalovke. KlikKlik.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 1 komentar

Avstralija za amaterje X.

24.04.2016

Nemalo preden sem se spakirala kovčke in naznanila, da bova z Ohrovtom osemdeset kvadratno stanovanje zamenjala za pet kvadratno, so mi bile (s strani več kot očitno zelo iskrenega možaka) predstavljene tri možnosti:

  1. Ali bom zanosila.
  2. Ali se bova razšla.
  3. Ali pa se bova poročila in bom ostala v Avstraliji.

Kaj porečem na to? Skoraj tri tedensko življenje na petih kvadratih, ko si skupaj praktično 24 ur na dan, je za razmerje definitivno svojevrsten izziv. Izziv, pri katerem se učiš čisto vsak dan.

Po nekaj tisoč kilometrih, ki sva jih prevozila se spoznam na različno velike ladje in na razliko med okvirjem Yetija in Orbee. Hkrati pa prepoznam, da sta to znamki koles. Ohrovt se zavoljo mojih samogovorov počasi lahko spusti v marketinške vode in pove, da črnih hlač ne sme kombinirati s temno modro majico ter je navajen na moje skoraj  jokajoče izpade vsakič, ko ob cesti zagledam povoženega kengurujčka.

Jaz zdaj že lahko ugotovim, kdaj se morava ustaviti in deset minut strmeti v veter, ki bo mojemu dragemu povedal ali je primeren za kajtanje, moj dragi pa točno ve, kdaj sem na smrt lačna, saj se mojega želodca ne da preslišati. Pametno ostaja tiho, ko na sebi zagledam celulit in mu ni problem zaviti v slaščičarno, ko mi pade cuker. Jaz pa nič več ne zavijam z očmi, ko mi v podrobnosti opiše svoj jutranji toaletni ritual, niti se ne vznemirjam, ko vsak drugi dan iščeva ključe od avta, denarnico ali telefon.

Glede na to (trkam po lesu), da je bil edini prepir, ki sva ga imela na temo božičnih počitnic, se več kot očitno ne smem pritoževati. Še vedno namreč skupaj umirava od smeha ob neumnih in predvsem ob javnosti neprimernih izjavah, ugotavljava kje lahko spiva, da nama ne bo potrebno plačat kampiranja in zavijava na stranske ceste, samo zato, ker naju zanima, kaj bo za ovinkom.

Hkrati pa ob kavi še vedno ugotoviva, da so vsi tedenski incidenti lepši v dvoje. Tako da se na zgoraj naštete možnosti podpišem pod 4.) oziroma izpolnem kvadratek razno. Trenutni plan je prečrtati vse tri možnosti, ostati skupaj in se brez naraščaja vrnit v Slovenijo. Na malo več kot pet kvadratov.

Fotka tedna: Pozerski kengurujčki v divjini sredi ničesar, ki so me pustili blizu in me pustili brez besed.

Vrhunec tedna: Topel tuš. Prvič po treh dneh.

Razočaranje tedna: V ponedeljek sem se tako močno ugriznila v jezik, da sem naslednje dva dni komaj govorila. Seveda pa, če to pogledamo z zornega kota mojega Ohrovta, lahko označimo tudi kot vrhunec tedna.

Izjava tedna: »Več kot očitno sva sedaj prava cigana, saj v se tuširava samo dvakrat na teden in gate na strehi sušiva kar med vožnjo.«

Avstralski nauk tedna: Kavarne in lokali, ki so odprti ob nedeljah, morajo svoje uslužbence plačati po urni postavki 43 dolarjev. Zato so več ali manj vsi zaprti.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Avstralija za amaterje IX.

17.04.2016

Koale, krokodili, kače, pajki in podobne čudne zverine, potem pa naletiš še na avstralce. Bog pomagej. Saj ne, da živijo na kontinentu, ki je s floro in fauno nevaren sami sebi, ampak se na vse prežeče faktorje izpostavljajo nevarnostim povsem prostovoljno. Pretep v baru v Avstraliji je namreč tako pogost, kot je v Sloveniji pogosta utaja davkov. Vsakodnevno.

Posledično so avstralci uvedli zakon, po katerem te skorajda preverijo s testom alkoholiziranosti, preden si sploh vstopil v bar. Na vhodu te namreč vedno čakata varnostnik in manager, ki ti postavi dvajset vprašanj, da ugotovi kako pijan si in kakšna je verjetnost, da boš človeka, ki ti bo ponsereči polil pijačo, na gobec. Poleg tega po 1.30 nimaš več dovoljenega vstopa v bar ali klub, če pa si že notri, pa svoje lokacije ne smeš spreminjati. Na papirju se zadeva morda zdi smiselna, vendar pa se primeš za glavo, ko ugotoviš, da se je razvrat v tem primeru preselil na ulice, kjer se potem določeni osebki po glavi tolčejo s steklenicami ali pa v svoji Gucci torbici namesto šminke nosijo švicarski nož.

Kljub temu, da niso vsi avstralci »party animals«, še vedno radi izzivajo usodo, kar se pokaže predvsem v njihovih komentarjih. Mojih štiri najljubših do sedaj:

  1. Jaz mislim, da moraš tudi na skrajni severni del Avstralije. Tam na avtocestah domačini veliko pogosteje dirkajo med sabo, kot pa tukaj.
  2. V tvojem primeru se ob pitonu sredi ceste ne bi upal kar zapeljat čez. Jaz v takem primeru skočim iz avta, ga primem in odnesem s ceste, čeprav ga včasih res razjarim.
  3. Naš tamal te bo ugriznil hitreje, kot naš pes.
  4. Včasih smo v bazen skakali s strehe, pa si je Kevin zlomil nos in potem je mama popizdila. Tako da smo pogruntali, da bomo poglobili bazen.

Avstralski homo sapiensi bodo tako po mojem mnenju kmalu postali ogrožena vrsta, saj se pri njih tedenski incidenti dogajajo na dnevni ravni.

Fotka tedna: Slavna avstralska mesna pita, za katero sem (definitivno ne po lastni volji) v vrsti stala 35 minut.

Vrhunec tedna: Great Lakes oz. območje jezer, kjer po drevesih plezajo koale, v jezerih plavajo delfini, nad tabo letajo kukubare in se čas za trenutek ustavi. Romantika pa je na vrhuncu. Dobesedno.

Razočaranje tedna: Skrajšanj obisk Sydneya, saj sva za vikend morala na šest urni let nazaj v Perth.

Izjava tedna je v tem primeru nepotrebna, saj sem jih zgoraj zbrala kar pet.

Avstralski nauk tedna: Avstralci so nori na mesne pite in na najbolj slavni lokaciji, kjer so te menda najboljše, je vrsta na blagajni dolga vsaj kilometer in se raztega čez celo parkirišče. In ker se nekatere babice zelo rade vrivajo, okoli neprestano hodita dva varnostnika, da jih spravita v red.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Avstralija za amaterje VIII.

11.04.2016

Z Ohrovtom sva si kupila svoje prvo stanovanje in pol dneva za njegovo opremljanje porabila v Ikei. Posledično imava novo posteljo, celotno posteljnino, osnovno posodo za kuhanje, modri skodelici za kavo, črtasti posodici za zajtrk, dva nadvse elegantna krožnika in cel set pribora. Hkrati pa vsako jutro točno tak razgled, kot sva si ga zaželela večer poprej. Točno to. Luksuz.

Če vas zanima, kje se tako stanovanje dobi, je najbolje, da se oglasite v trgovini z Mercedezi ali pa na vsaki spletni strani, kjer ljudje prodajajo rabljene, v avtodome predelane kombije. Najino stanovanje ima namreč 16.000 prevoženih kilometrov, pet prestav in dovolj veliki okni na stranski in zadnji strani, da lahko pogled, če malo pretiravaš, okličeš kar za panoramski.

Ker si to stanovanjce zasluži ustrezne uporabe, sva ga v ponedeljek odpeljala na malo daljši izlet iz Brisbana in v slabem tednu naredila dvesto kilometrov severno in tristo kilometrov južneje. Svoj način življenja lahko tako trenutno opišem kot nomadski, saj nikoli ne spim na isti lokaciji dvakrat in nikoli ne bežim pred istimi rangerji dvakrat. Vsake toliko si privoščim večerjo z žara s pogledom na morje, saj imajo številni parki piknik prostore z do tremi ploščami žara, ki jih lahko uporabljaš neomejeno. Načeloma pa kuham testenine in riž ter včasih tudi mulo na sto in en način.

Povprečen dan je tako sestavljen iz štirih komponent. Vožnje, hranjenja, (učenja) surfanja in spanja. Kompleksen dan pa dodatno vsebuje še branje, javljanje domov in klepete z neznanci. Spoznala sem namreč Grahma, 40-letnega izredno izobraženega gospoda, ki praktično živi iz prikolice in tega ne bi zamenjal za nič na svetu, nemški par, ki je na potovanje po Avstraliji prišel za tri tedne, zdaj pa se okoli vozi že pet mesecev in pa Daphne, ki ji kenguruji vsak večer potacajo cvetlični vrt.

Zdravje mi zaenkrat še dobro služi, saj imam zaradi ene same lesene dile samo konkretno obdrgnjeno koleno, boleče roke in vrat ter manjši udarec v nos in v glavo. Menda kljub temu mentalno še vedno ostajam enako sposobna in menda to ne smem jemat kot kompliment … ali pa kot tedenski incident:

Fotka tedna: Poleg vsega velikega in že naštetega, še ogromna kozica.

Vrhunec tedna: Končno mi uspeva, da vsake toliko ulovim kakšen val in se na njem obdržim več kot tri sekunde. Jaa, točno to, surfam! In to enako velike valove kot 6-letni otroci, ha!

Razočaranje tedna: V iskanju primernega prostora za prenočitev sva našla popolno odmaknjeno cesto in manjšo gozdno jaso. Za ovinkom pa čez celo dolžino ceste raztegnjenega dvometrskega pitona. Čeprav sem mižala vse od trenutka, ko sem ga zagledala in sva se odpeljala vsaj 150km stran, mi je še vedno rahlo slabo in imam mravljince po celem telesu.

Izjava tedna pripada mojemu najljubšemu učencu slovenščine: »Božanski. Hmm, ne vem kaj pomeni ta beseda … Isto kot bosanski?«

Avstralski nauk tedna: Preverjanje stopnje alkohola na cestah v Avstraliji poteka tako, da policija na počivališe pripelje svoj kombi, razprostre ogromno zložljivo mizo in na njej razpostavi dvesto do tristo tulcev za pihanje. Nato pa s ceste preusmeri čisto vsakega voznika in preverjanje alkoholoziranosti se lahko začne, he hey!

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | Ni komentarjev

Avstralija za amaterje VII.

3.04.2016

Že Oscar Wilde je nekega lepega popoldneva pripomnil, da ljudje danes poznajo ceno vsega in vrednost ničesar. Ker se še vedno uvrščam med mlade ljudi in se bom med večno mlade tudi v prihodnosti, se krepko zavedam cen v Avstraliji.

Vsak dva dni naletim na vprašanje, ob katerem malo zakašljam in pogoltnem slino: »Kako so pa kaj cene v Avstraliji?« Z eno besedo jih glede na moja merila lahko opišem precej na kratko: »Bolane.«
Najprej naj poudarim, da je zahodna obala dražja, kot vzhodna, vendar se po mojih izkušnjah na vzhodni dogaja več in posledično zapraviš povsod enako. No, gremo k osnovam. Kilogram krompirja stane 3 €, 500ml navadnega jogurta 4 €, kilogram banan 2 €, ducat jajc pa okoli 3,5 €. Najpogosteje jokam pri mesarju, kjer je kilogram lepo rdečih govejih zrezkov 35 € in kilogram piščančka 20 €.

Denarnice se kot klop oklepam tudi, ko je potrebno plačat parkirnino, kar je tu skorajda povsod. Tri ure parkiranja v Brisbanu te oberejo za 13 €, ura parkiranja v Perthu pa za 17 €.  Za liter bencina (odvisno od lokacije) odšteješ v povprečju 1 €, za ekspres pregled avta pri mehaniku pa 45 € na uro. Posledično uporabljam javni prevoz, kjer so cene približno dvakrat višje kot v Sloveniji, dvakrat bolj prijazni pa so tudi prevozniki in kondukterji. Kar je roko na srce, neprecenljivo.

Če se odločiš, da se boš socializiral, boš za pivo v lokalu povprečno odštel 8 €, cauppucino pa te bo obral za 4,5 €. Pica, če si seveda ne zmišljuješ s sestavinami in na njej ne želiš imeti tri različne vrste salame, stane v povprečju 15 €, cene večerji pa grejo v nebo. Vstopine v klube se začnejo pri 10 €, zato v klube ne zahajaš, razen če imajo v ograji dovolj veliko luknjo, da se zrineš čez. Vendar nastane problem, ko se čez zrine ženska, partner pa se zatakne. Preverjeno.

Kadilci tu večinoma nehajo kadit, saj je škatlica cigaret 16 €, alkoholiki pa nehajo pit, saj je buteljka vina 15 €. Cene najemnin hvalabogu ne poznam, se pa menda računajo tedensko in so dvakrat do trikrat višje kot v Sloveniji. Oblačil si ne kupujem, saj me potem uščipne v križu vsakokrat, ko moram premaknit kovček. Zgolj iz varnostnih razlogov za mojo denarnico pa sem dogovorjena tudi, da imajo sogovorniki dovoljenje, da me vsakič, ko vidim znak razprodaje, krepko primejo za roke in odvlečejo vsaj kilometer stran.

Po sedmih tednih tu zaradi cen sploh ne jokam več, zajamram samo še občasno in se obnašam ignorantsko do mojega bančnega računa. Se pa začuda poleg cen zavedam tudi vrednosti mojega popotovanja. Ki je točno v tem trenutku na najvišjem nivoju, saj v kavarni ob meni sedi moja muza in moje največje bogastvo. Pica. Ne, saj ne … Moj Ohrovt.

Fotka tedna: Louvre. V Brisbanu.

Vrhunec tedna: Moj Ohrovt se je predčasno vrnil s službe. HeHeeey!

Razočaranje tedna: V nadaljnjem planiranju popotovanja sva ugotovila, da je iz Brisbana do koralnega grebena 5 ur neudobne vožnje v eno smer. In ga na žalost prečrtala s seznama.

Izjava tedna pripada vozniku katamarana: »Ta služba je zame več kot idealna; starejše ženske padajo na kapitana, mlajše, v večernih urah večkrat rahlo opite, pa čez palubo.«

Avstralski nauk tedna: Po desetih letih delovne dobe ti v Avstraliji pripada tri mesce plačanega dopusta, temu pa lahko prišteješ še svoj letni dopust. Da si spoščiješ pa to, lenobe lene!

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 2 komentarjev

Avstralija za amaterje VI.

27.03.2016

Če dvakrat zastrupiš človeka, ki ti je radodarno za nedoločen čas odstopil sobo za goste in si pri njem še vedno dobrodošel, potem si to lahko pojasniš samo na dva načina:

  1. Gre za osebo, ki nima ravno volje do življenja in se ne sekira dosti, če jo v kratkem ubije.
  2. Gre za osebo, ki ima očitno večje srce kot možgane in te ljubeče pogleda ter pravi: “Ljubica, saj se boš navadila.«

Ko gre za hrano, se me ne da ustaviti. Moram vam priznati, da je bilo edinokrat, ko sem strastno porinila vse papirje z mize takrat, ko so mi dostavili pico. In čeprav sem oseba, ki ima tendenco po uživanju dobre hrane, ji hkrati vsake toliko časa zadiši gromozanski, z zdravju škodljivimi sestavinami bogat sendvič.

Ženski del moje nove družine v Brisbanu (pod družino tu uvrščam vse, pri katerih živim najmanj tri dni) ima najhujšo obliko alergije na gluten. Zato lahko hišo, v katero sem se vselila, opišem kot paranoično brezglutensko. Tako kot pri tekočinah na letalu, je tukaj vnos česarkoli glutenskega prepovedan.

Jaz pa tretji dan mojega bivanja tu suvereno vkorakam čez vhod s sendvičem vseh sendvičev, ga postavim na pult, ker sem ga morala prerezati, preden sem ga sploh lahko konkretno prijela, si dobro naučena in polna bontona vzela krožnik in ga odnesla na kavč, vžgala TV in zaslišala: »Aaaaaa beeeejž ven!«
Ter točno v tem trenutku doživela déjà vu in spregledala mojo največjo napako.

Na srečo je to bilo moje prvo opozorilo, zaradi katerega smo nato celo popoldne drgnili, sesali in zračili hišo. Ker pa gre pravi osel dvakrat na led, sem na brezglutenskem oddelku kupila piškote, ki naj ne bi imeli glutena, jih zmiksala za sladico in pet minut za tem naletela na ponovno dretje: »Maia, to niso brezglutenski, to so brez sladkorja!!«

S povešeno glavo in brez dostojanstva, sem kot kužek tekla iz hiše, ker sem se takrat njene lastnice bala na smrt, odšla po buteljko vina in tri vrste sira ter upala, da omilim situacijo. Na srečo me pred hišo ni čakal kovček, sem se pa naslednji dan spakirala na vikend izlet v Surfers Paradise, da jim ne pokvarim še velikonočne praznike.

Tako je, živim pri paru, kateremu v življenju želim vse najlepše, hkrati pa enega od njih vsake toliko časa skoraj umorim. Kje jemljeta to neskončno potrpežljivost, mi ne bo nikoli jasno, se pa zavedam, da so tedenski incidenti sedaj enostavno izgubili svoj pravi pomen.

Fotka tedna je grozno neprijetna lokacija v Surfers Paradise, kjer se trenutno piše blog.

Vrhunec tedna: V Brisbanu denar dobesedno leži po tleh. Jaz sem ta teden v kovančkih nabrala kar 12 dolarjev.

Razočaranje tedna: Tukaj v trgovini ne dobiš polente, ne ješprena. Kar te spravi v zagato, če potem ne smeš vnašati v hišo še nič glutenskega.

Izjava tedna zelo po moško opiše mojega dragega kot srednješolskega prijatelja »Pije preveč, preklinja preveč in njegova morala je vprašljiva. Ima vse, kar sem si vedno želel od pravega prijatelja.«

Avstralski nauk tedna: Avstralci slabemu jutranjemu zadahu pravijo Poo Fairy, kar v prevodu pomeni “čarobna vila, ki ti kaka v usta”. Če mi kdo lahko to prevede boljše, so komentarji več kot dobrodošli … Palčica posralčica mogoče?

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | Ni komentarjev

Avstralija za amaterje V.

20.03.2016

Ljudje, ki pravijo, da spijo kot dojenčki, več kot očitno dojenčka še niso imeli. Jaz sem, odkar sem zapustila Slovenijo naletela na neko čudno prekletstvo, ki se mu pravi nespeči kratkohlačniki na avionih.

Vsak, ki me vsaj malo pozna, ve, da sem precej navdušena nad temi malimi stvarcami, ki jim pravimo otroci. Predvsem zato, ki so edini, ki poleg pijancev povedo točno to, kar si mislijo. Vendar pa imajo tudi eno samosvojo lastnost, ki se ji pravi drejte od utrujenosti. In bolj, kot si želim, da bi jim lahko dopovedala, da je popoldanski spanec nekaj najboljšega in da bodo v prihodnosti obžalovali vsakega zamujenega, bolj na široko imajo odprte oči. Predvsem na letalih.

Skoraj dvanajst urni let iz Munchna do Pertha je potekal brez manjših posebnosti in seveda, brez spanca. Letenje v noč ob štirih popoldne, sončni vzhod ob polnoči po mojem bioritmu in jutranji muffin, ki bi moral biti polnočni prigrizek, so me majčkeno zmedli. Ko sem takoj precej po zombijevsko vkrcala na let iz Singapurja proti Perthu, sem bila pripravljena, da glavo naslonim na ramo neznanega gospoda na levi in mu odsmrčim vsaj dve polki in en valček.

Neuspešno. Pred mano je namreč tri sedeže okupirala mlada družinica z jokajočim dojenčkom, za mano pa so posedli okoli dve leti starega fantka, ki očitno tako kot jaz ni spal že 27 ur. Pa se je začelo. Naprej jokajoče dretje v prvi vrsti, ki se je nadaljevalo v kričečem joku v tretji vrsti. Jaz pa sem na sredini debele solze nesreče točila naslednjih pet ur. Vendar žal na ne na rami gospoda na levi, ki je glede na izraz na obrazu glasno jokal navznoter.

Zelo podobna situacija me je čakala včeraj. Popoldanski let v Brisbane, ki priročno sovpade s popoldanskim spancem. Vse dokler mala hello kitty damica v vrsti pred mano ni prišla do ugotovitve, da ji prav nič ne paše. Ne Frozen na zaslonu pred njo, ne pokončni stevard, ki je po sredini aviona bežal pred njo, ne jagodni sok, s katerim je uspešno pošpricala svojega očeta. Zato je glasno nestrinjanje izražala vse do šestih popoldne ter ob pristanku končno zaspala. Meni pa nesebično podarila pol strani kletvic za na blog.

Depresija in samouničenje sta v takih primerih hudo nevarni zadevi in v izogib sledijo tedenski incidenti.

Fotka tedna: Povzročena s strani brihtnega psa, ki je poleg žogice v bazen vrgel tudi kamero.

Vrhunec tedna: Eurosport in surround system, ki sta mi za nekaj minut omogočila, da se počutim kot v Planici.

Razočaranje tedna: Tast mi je en mesec obljubljal, da me bo peljal v trgovino vseh trgovin, ki ji pravijo Bunnings. Seveda sem pričakovala najmanj tri nadstropno veleblagovnico z najboljšimi bonboni in plesnivim sirom. Dobila pa Bauhaus in novo kladivo.

Izjava tedna gre mojima novima gostiteljema: »Midva sva tiste vrste človeka, ki se za večerjo pojavita na tvojem pragu in vzklikneta Hehey danes kuhaš ti!«

Avstralski nauk tedna: V Avstralskem mestecu Bunbry lahko na univerzi diplomiraš iz …
srufanja! Ter si na koncu dipl. surfer.

  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Dogaja mi, dogaja se | 5 komentarjev

Avstralija za amaterje IV.

13.03.2016

“Jo, ka zdej, uživaš?”
“Ne. Dons sem stopila na morsko zvezdo, včer je pa preveč pihal, da bi šla lahko v morje.”
“Tle je vsak dan dež.”
“Blagor, mi mamo 38 stopinj že tri dni zapored.”
“Nimaš sončne kreme?”
“Ah kje, predraga…”
“OK, a se loh nehaš delat norca?”

Evo, globoko osebno priznanje: uživam vsako minuto. Ne, več kot to. Noro mi je. Se pa tega tudi konkretno zavedam. Moj namen ni bil, da spakiram kovčke in potem razmišljam, kaj bi lahko ta čas počela v Sloveniji. In glede na zadnje statistike 100-odstotno nimam jasne ideje, kaj trenutno želim v življenju.

V Avstraliji tudi nisem zato, da bi iskala ali nudila inspiracijo, ampak sem tu predvsem zato, ker sem rabila konkretno potovanje in ker sem ga hotela na toplem. Ter čim bližje morju. Ne gre za iskanje nove službe in nekega sanjskega življenjskega stila, ki ga ne bi mogla dobit v Sloveniji. Prav tako ne gre za pobeg od rutine in poduhovljeno spoznavanje samega sebe, ker dobro vem, kdo sem, koga ljubim in česa ne maram.

Gre za sproščen odklop, planiranje iz danes na jutri in početje točno tistega, kar mi paše. Gre za trošenje prihrankov, ki bi lahko bili nov avto, ampak so raje en kulturni šok več. In naj bo še tako egoistično, gre zame. Kar je popoln privilegij.

Zato tu spim tako dolgo kot mi paše, čofotam po morju več kot vsi avstralski otroci skupaj, se podim za kenguruji kjerkoli jih vidim, pojem vsako morsko žival, ki nam jo uspe ulovit, občasno spijem kakšno ingverjevo pivo in sem vse, kar se od mene načeloma ne pričakuje. Vključno s tedenskimi incidenti.

Fotka tedna: Gospodje jastogi. Sveže nabrani in sveže popapcani. Njami.

Vrhunec tedna: Koncert v naključnem baru, z meni nepoznanimi avstralskimi inštrumentalisti, ki so me popolnoma sezuli. Minnie Marks in pa Hussey Hick so vredni vpisovanja v YouTube.

Razočaranje tedna: Perth. Mesto, ki ga lahko opišem z dvema besedama. Veliko praznega.

Izjava tedna gre avstralki, ki je jasno opredelila svoje ljubezensko življenje: »God no, even I don’t take my relationship advice.«1

Avstralski nauk tedna: V Parizu imaš Disneyland, na Danskem Legoland, v Italiji Gardaland, v Avstraliji pa Liquorland. Pogoj enkrat za spremembo torej ni, da si manjši od 140cm, ampak da si 18 plus.

  1. Ki v prevodu izpade precej slabše, ampak sem se potrudila: »Bohpomagej, še sama ne bi upoštevala mojega ljubezenskega nasveta.« []
  • Share/Bookmark

Avtor maia, zapisano pod Wombatland | Ni komentarjev

Starejši zapisi »